Leta 1968 so se velike študentske demonstracije Parizu, ki so kasneje preplavile velik del sveta, pravzaprav začele zaradi knjige. Skupina Enragés je bila izključena iz univerze Nanterre, ker je uporabljala sredstva študentskega združenja, nekakšnega ŠOV-a, da je tiskala revolucionarno literaturo. Začeli so se protesti. V tem okolju je nastajala tudi neka druga knjiga. Knjiga, ki je prav kakor študentski nemiri, povezana s politiko, spolnostjo, užitkom, eksperimentom in humorjem. Še bolj pa je povezana z jezikom in…drekom. Leta 1968 so se velike študentske demonstracije Parizu, ki so kasneje preplavile velik del sveta, pravzaprav začele zaradi knjige. Skupina Enragés je bila izključena iz univerze Nanterre, ker je uporabljala sredstva študentskega združenja, nekakšnega ŠOV-a, da je tiskala revolucionarno literaturo. Začeli so se protesti. V tem okolju je nastajala tudi neka druga knjiga. Knjiga, ki je prav kakor študentski nemiri, povezana s politiko, spolnostjo, užitkom, eksperimentom in humorjem. Še bolj pa je povezana z jezikom in…drekom.
Leta 1978 je knjiga ugledala luč sveta z naslovom Historie de la merde – Zgodovina dreka. Psihoanalitik in marksist Dominique Laport, ki se je spopadel z zgodovino in morda še bolj filozofijo človeških izločkov, je pred Zgodovino dreka spisal le še eno knjigo z mnogo manj zanimivim naslovom: Nacionalna francoščina: politika in praksa nacionalnega jezika pod Francosko revolucijo. V njej je zastavil smernice, ki povezujejo obe knjigi: obe se ukvarjata z racionalizacijo jezika pri izgradnji centralizirane kapitalistične države, le da je v drugi knjigi ob jeziku, pri izgradnji identitete modernega individua in njegovi vključenosti v družbo in državo, ključno vlogo igral drek.
Na trenutke humorno ter sočnih anekdot polno zgodovino dreka Dominiquea Laporta bomo razkrinkavali naslednjih nekaj minut v nocojšnji Teoremi. Zgodovina dreka, že z izbiro naslovne teme razkrinkava humanistično mitologijo o veličini človeške civilizacije. Veličina zahodne civilizacije pa se povsem sesuje v prah, ko prilezemo do konca te 150 strani dolge knjižice, ki jo je v letošnjem letu izdala ljubljanska študentska založba v zbirki Koda.
Ne bomo vam lagali, da je Laportova knjiga lahko branje. Polna je dvoumnih misli, ovinkastih in zapletenih stavkov in dolgih citatov. Menda gre za parodijo »čistega« akademskega diskurza, ki pa nekaj svojega šarma izgubi, ko se že nevemkolikokič vračamo k začetku stavka, da bi doumeli njegov pomen. Kljub temu pa je Laporte poskrbel tudi za tiste akademskega diskurza nevešče bralce in knjigo začinil z nemalo ocvirki in anekdotami o uporabi in izrabi dreka v prejšnjih stoletjih. Zgodovina dreka je predstavnica toka eksperimentalnega francoske pisanja v sedemdesetih letih, ki je poskusilo v isti kruh vmesiti teorijo, politiko, seksualnost in vse skupaj zabeliti s humorjem in tokrat tudi z drekom.
Zgodovina Dreka nas s prvo stranjo popelje v Francijo šestnajstega stoletja, ko sta se ob istem času zgodila dva zanimiva dogodka. Sredi razcvetelega poletja leta 1539, je v odloku iz Villers-Cotteretsa kralj Franciji oznanil, da je francoski jezik namesto latinskega uzakonjen pri podeljevanju pravice, izdaji matičnih dokumentov in pisanju notarskih listin. Poleg tega je kralj izjavil, da zahteva čisto francoščino, očiščeno vseh nepotrebnih latinskih fraz, naj bodo izrazi jasni in čisti, da ne bo mogoča nobena nedvoumnost ali nejasnost.
Potem, ko je nepotrebnega dreka očistil jezik, se je kralj Franc, novembra istega leta odločil, da bo očistil tudi Pariz. Mesto in njegova predmestja so bila po njegovih besedah tako polna blata, govna, grušča in drugih smeti, da je zaukazal takojšnje čiščenje in prepovedal nadaljnje onesnaževanje:
„Prepovedujemo na ulice in trge omenjenega mesta in njegovih predmestij prazniti ali metati smeti, pepel, kužne snovi ali kakršnekoli odpadne vode, in v omenjenih hišah dolgo hraniti urin, smrdljivo in pokvarjeno vodo. Vsem osebam, kdorkoli že so, prepovedujemo na ulico prazniti in odlagati kakršnokoli steljo, govno, pepel, blato in drugo nesnago. Vse to morajo zbrati in pospraviti v svoje hiše v košare in koše, da bi jih nato odnesli iz omenjenega mesta in njegovih predmestij. Vse hiše morajo v osmih dneh zgraditi stranišča in straniščne jame ali pa jim bodo hiše zasegli.“
Slovenska beseda drek je prvič zabeležena v šestnajstem stoletju in že takrat je bila povezana z umazanim. Izvira namreč iz nemške besede Dreck, ki pomeni umazanijo. V starejših časih smo za človeški trdi izloček verjetno uporabljali besedo gnoj, ki ima staroslovanske korenine in izvira iz besede gniti. Posluževali smo se in se tudi še danes, vendar bolj v zdravniških krogih, tudi besede blato. Ta korenini v beli barvi, ki je značilna za močvirsko ilovico in močvirske cvetlice. Besede naših romanskih in germanskih sosedov, ki zaznamujejo isti telesni izloček, s svinjarijo niso povezane etimološko. Angleški shit, nemški scheisse, nizozemski schijten, švedski skita in danski skide izhajajo iz indoevropskega korena skheid-, ki zaznamuje delitev ali ločitev. Tako je drek naših sosedov v daljnem sorodstvu z shizmo in slojevitim šistom, oziroma skrilavcem. Besede nekaterih narodov Evrope torej drek povezujejo s tistim, kar se loči od telesa in ne nujno z umazanijo.
Ker drek izhaja od telesa, je v njem še vedno skrito nekaj dobrega, človeškega, nekakšna duša. Dobre lastnosti dreka so toliko boljše, kolikor boljši je bil človek, ki je drek proizvedel. Zgodovina dreka opisuje nekaj zanimivih uporab dreka za ohranjanje in vzpodbujanje človeške lepote. Iz pozab zgodovine je Laporte izbrskal razpravo gospoda Geoffroyja iz 18. stoletja z naslovom Suite de la Matiere medicale. V tem skatološkem dokumentu avtor opisuje, kako je neka francoska dama iz visoke družbe uporabljala drek, da bi ohranila mladostni izgled svojega obraza.
“Zdravnik pravi, da je poznal visoko damo, ki je z uporabo sterkoralne vode do zelo visoke starosti ohranila najlepšo kožo z najlepšim tenom na svetu. Da bi se oskrbela z njo, si je pomagala takole. Za to nalogo je imela mladega služabnika dobrega zdravja, ki mu je bilo naloženo, naj svoje naravne potrebe skrbno opravlja v pocinkano bakreno skledo s pokrovom, ki jo je tesno zapiral. Ko se je olajšal, je skledo takoj zaprl, da ne bi izhlapelo nič iz njene vsebine, in ko je mladenič menil, da se je vse ohladilo, je skrbno zbral vodo, ki se je ujela pod pokrov; vlil jo je v stekleničko, v kateri jo je gospodarica kakor dragoceni parfum hranila na svoji toaletni mizici. Ta dama si ni niti en dan pozabila z njo umiti obraza in rok in s tem vonjavim lepotilom je odkrila skrivnost, kako vse življenje ohraniti lepoto. Prepričani smo, da lahko ta liker, ki je blag in oljast, zares zmehča in polepša kožo. Toda ali ni nekam prismojeno, če je ženska taka sužnja lastne lepote, da jo hoče ohraniti z uporabo tako umazane in tako gnusne reči?“
Kljub temu, da se je celo avtorju, ki je pravzaprav zagovarjal koristi dreka, dama gabila, le ta ni storila prav nič drugega, kakor da je sledila dolgi vrsti zdravniških nasvetov in uporab dreka ter ostalih telesnih izločkov od antike dalje. Plinij je tako v 28. knjigi Historie naturalis zanamcem zapustil sledeče koristne lastnosti človeškega urina.
»V zdravniških spisih človeški urin ni samo zelo spoštovan, ampak je njegova uporaba še vedno povezana s skorajda pobožnim verovanjem in pozna tudi načrtno distribucijo. Urin skopljencev je na primer dober za zagotavljanje plodnosti žensk. A med zdravili iz urina, o katerih lahko govorimo z vso poštenostjo, je urin nedoraslih otrok neprimerljivo zdravilo proti slini kače z imenom ptyas, saj ta svoj strup kakor slino izpljune ljudem v oči; proti pegam na roženici, če vanj vmešamo moko iz lečnice; in tudi proti megljenju, sencam, bliskanju, majhnim čirom, ki nastajajo v beločnici; nazadnje še proti gnoju in črvičkom v ušesih, če ga v novi lončeni posodi prevremo z glavico pora, dokler ne izpari polovica tekočine.
Hlapi urina pri ženskah sprožijo menstruacijo. Salpe priporoča, naj z njim razkužimo oči, če hočemo okrepiti vid; iz njega dela tudi zdravilno mazilo proti sončnim opeklinam, tako da ga zmeša z jajčnim beljakom nojevega jajca – s tem je treba dve uri natirati ožgano mesto. Uporablja se ga tudi za odstranjevanje madežev črnila. Urin odraslega moškega je ustrezno zdravilo proti protinu, dobro znanega valjavcem sukna, ki jim zagotavljajo, da se ga bodo z njegovo pomočjo obvarovali. Otroške hraste in vse gnojne čire se zdravi z urinom, ki je nekaj časa stal in ki se mu primeša pepel zažganih ostrig: iz tega se dela tudi zdravilno mazilo za razjede, opekline, obolenja zadnjice, počene ustnice ali razpokanine, za škorpijonove pike.
Najslovitejše babice so odločile, da noben losjon ne more bolje pozdraviti srbečice, in če dodamo soliter, tudi čirov in krast na glavi, malignih čirov, predvsem na plodilnih organih. Poleg tega lastni, še sveži urin, ki ga vsak sam nanese z gobo ali krpo brez dodatkov, odlično pomaga pri pasjih ugrizih, celo pri ugrizih steklega psa, če vanje vtremo pepel, pri ježevih vbodih, pri katerih so bodice ostale v koži, in pri kačjih ugrizih.
Z opazovanjem lastnega urina lahko napovedujemo zdravstveno stanje. Če je zjutraj najprej bel in nato rumen, prva barva naznanja, da je prebava v teku, druga pa, da je končana, Če je rdeč, je to slabo znamenje, še slabše, če je črn; slabo znamenje je tudi, če je milnat in moten. Če je usedek, ki ga tvori, belkast, je to znak, da nam grozi kaka bolezen okrog droba ali sklepov. Zelena barva naznanja obolenje črevesja; rdeča barva krvno obolenje. Tudi urin, v katerem je videti umazane lise ali oblačke je slab. Bel ali preveč bister urin je tudi nezdrav; in urin, ki je gost, močnega vonja, ali pri otrocih brez gostote in preveč razredčen, je smrtonosen. Heziod svetuje, naj urin izločamo pred kako trdo stvarjo, da z goloto ne bi razžalili kakega boga. Mag Osthan zagotavlja, da je najboljša zaščita proti vsem drogam, ki bi jih lahko zaužili, če ob jutranjem uriniranju z vodo poškropimo svoja stopala.
Sama se spomnim, kako so mi morski volkovi svetovali, ko me je oplazila meduza, naj se na opečeno mesto preprosto polulam. Tudi drek so na veliko uporabljali v medicini in kozmetični industriji. Carbon humanum, oletum, sulfur occidentale so zdravila, ki so jih najpogosteje uporabljali sterkoralni zdravniki. Dopolnjujejo jih zdravila, ki jih je za 18. stoletje popisal Bachelard: Tavžentrožna voda, proizvod destilacije kravjeka, ki ima različne učinke glede na to, ali gre za kravjek junice, mlade krave ali bika. Stercus nigrum, podganji dreki, zanesljivo sredstvo proti zaprtju, pomešani z medom in čebulnim sokom pa proti plešavosti; pasji dreki iz Album graecum, živalska in zato vpojna zemlja, podobna preparirani slonovi kosti ali modro prepariranemu jelenovemu rogovju itd., posebno učinkovito zdravilo pri obolenjih grla.
Za razliko od urina, pa je bil trdi drek namenjen predvsem poljedelstvu, kjer je gnojil in napajal tla, iz katerih so zrasle dobrote, tako rekoč skoraj denar. Tu mirno lahko navedemo Kosovela, kot tistega Slovenca, ki je pred približno stoletjem že bistroumno opažal, da je gnoj zlato. Iz človeškega gnoja lahko zraste bogastvo. Sicer se načini uporabe in priprave človeškega dreka za gnojenje polja od stoletja do stoletja močno razlikujejo, a mnogi poljedelski priročniki priporočajo in opevajo lastnosti človeškega dreka.
V prvem stoletju našega štetja so prisegali na tri ali štiri leta staro govno. To je zelo dobro, saj sčasoma to, kar je bilo smrdeče, izpari in če je bilo kaj trdega, se zmehča. Iztrebek je potrebno najprej postaviti v stanje počivanja, mu pustiti, da se usede, se izčisti, tako da se nazadnje sublimira in se njegove lastnosti preobrnejo v pozitivnost končnega stanja, plemenitega in neprimerljivega pola.
Ko država drek osvobodi smradu in ga spremeni v zlato, je drek primeren za jezik. Vsi odvečni elementi, trdi Laporte, ki se ne uklanjajo Freudovski triadi čistosti, lepote in reda, morajo biti pretvorjeni v nekaj uporabnega, v nekaj, kar bo obogatilo civilizacijo. Z udomačitvijo dreka, se rodi moderno mesto, z udomačevanjem dreka država posega v privatnost. A vsem narodom se ni zdelo potrebno udomačiti dreka in ga spremeniti v zlato. Polinezijci so verjeli, da je človek sam, drek. Drek boga. Polinezijski Samoanci še preden se rodi otrok molijo k bogu, ki bo postal nekakšen zavetnik. Ko se otrok rodi, mati vpraša, h kateremu bogu so molili. Tedaj neimenljivo imenuje in iz spoštovanja do tega boga je otrok imenovan njegov iztrebek in v otroštvu ga resnično kličejo s krstnim imenom drek Tonga, drek Satie ali imenom kateregakoli drugega boga, glede na primer.
Zahodnjaki pa smo dreku pripisovali veliko bolj ekonomsko pogojene dobre lastnosti. Ko se je v 19. stoletju razmahnila neskončna oda čistoči, pri dreku ni šlo samo zato, da se ga izključi, ampak da se z njim stori kaj koristnega. Potrebe ne bi smeli opravljati brez vsake koristi. Drek bi morali uporabiti kot gnoj.
Ko je v 19. stoletju Malthus javnosti izdal svojo računico o nesorazmernem naraščanju živeža in števila prebivalstva se hlače niso zatresle zgolj bajtarjem, ampak tudi meščanski populaciji. Prebivalstvo naj bi namreč naraščalo v geometričnem zaporedju, medtem, ko naj bi se sredstva preživetja večala zgolj sledeč aritmetični rasti. Usodna posledica tega, naj bi bilo siromašenje množic, ki bi bilo vedno hujše, dokler ne bi bilo po dveh stoletjih razmerje med prebivalstvom in sredstvi preživetja 256 proti devet. Ekonomisti so na to opozorilo na splošno odgovarjali s »priporočanjem previdnosti med zakonci«, kot so to tedaj imenovali, nekatere smeri fourieristične šole pa so načrtovale sterilizacijo dveh tretjin žensk.
A kmalu se je našel prerok in revolucionar, ki je bil Malthusu kos. Svojega prav pa ni dokazal le z obliko šolske aritmetike, ampak celo s poskusom: Pierre Leroux je v pismu državam Jerseya zapisal, da človek po naravi producira lastna sredstva preživljanja. Malthusovemu zakonu nasproti, je po lastnih besedah postavil resnični zakon narave.
Ta zakon narave je tisto, kar sem, namigujoč na kroženje ekonomistov, imenoval naravni krog ali circulus. Dokazal sem torej, da je narava vzpostavila krog, v katerem se ena polovica imenuje produkcija, druga polovica pa potrošnja, ob čemer ena polovica ne obstaja brez druge in je ena enaka drugi. Ta krog tvori fiziološko življenje vsakega živega bitja in celo vsakega organa v vsakem človeškem bitju: Prehranjevanje in izločanje.
Tistega dne sem torej sklenil, da bom sledil božjemu nasvetu. Šel sem kupit star možnar, ki sem ga videl naprodaj v Boroughu in sem ga s precej težave odnesel. Nato sem šel k mostu Vauxhall iskat breme peska iz Temze. Pesek sem večkrat spral z vodo, dokler nisem bil gotov, da v njem ni več zemlje. Tolkel sem ga in ga zdrobil v najbolj droben pesek, kar sem mogel. Nato sem vzel oglje, ki sem ga stolkel. Z našega ognjišča sem vzel pepel, se pravi premogov pepel. Nazadnje sem vzel opeko, ki sem jo tudi stolkel. Zmešal sem te snovi in dobil rudninsko-rastlinski prah. Ta prah sem zmešal s svojim urinom in iztrebki in dobil sem zemljo.
Pierre Leroux je torej zaplodil zemljo s svojim semenom in kasneje v istem tekstu celo omenil, da je s ponosom opazoval debele sadove svoje nosečnosti. Laporte anekdoto, oziroma resnični poskus Pierra Lerouxa lepo poveže z mitološkim verovanjem o povezanosti človeka z zemljo in poskus opiše kot socialistični prevod stavka Prah si in v prah se povrneš.
Če so sanje o odnosu s svetom, v katerem bi si človek zagotovil proizvodnjo lastnih sredstev z dejanjem čiščenja črevesa, resnične, nismo preizkusili in tega ne svetujemo niti vam, dragi poslušalci. Svetujemo pa vam, da v roke vzamete Zgodovino dreka Dominiqua Laporta in preživite nekaj duha in črevesje poživljajočih uric.
Komentarji
komentiraj >>