... Blair, Schroeder in Berlusconi ločeno o začetku pristopnih pogajanj s Turčijo ...
... jedrski velesili Indija in Pakistan se bosta obveščali o raketnih poskusih ...
... pokalo je v Bagdadu, Afganistanu in Gazi ...
... v domačem Odboru za finance in monetarno politiko obravnavajo spremembe davčne politike ...
Vojni poglavar Združenih držav Amerike George Bush mlajši želi nekaj storiti glede svojega fizičnega izgleda. Redni letni zdravniški pregled, po katerem je stopil pred pikantnih podrobnosti iz intime njegovega življenja lačno novinarsko srenjo, naj bi sicer po njegovih besedah pokazal, da je zdrav. Vase samega zaljubljenemu voditelju svobodnega sveta, kot se tako rad samookliče, pa gre v nos zgolj to, da je tehtnica pokazala, da se je od zadnjega zdravniškega pregleda zredil za 2 in pol kilograma.
Sicer prav po ameriško zavaljeni predsednik tako trenutno tehta 90 kilogramov in pol, v višino pa sega 183 centimetrov. Za svojo telesno pridobitev zadnjega leta pa ne krivi niti enega od tudi tokratnih donatorjev njegove predsedniške kampanje, katere od na ameriških tleh zrasle globalne korporacije hitre prehrane, pač pa pravi, da je bilo med volilno kampanjo očitno preveč krofov.
Shujševalne diete potrebnemu ameriškemu predsedniku Georgu Bushu mlajšemu zdravstveno izkaznico sicer kazijo tudi manjše slušne slabosti in daljnovidnost. Slednja sicer nima prav nobene zveze z vizionarstvom, katerega si taisti mož pripisuje, pač pa zgolj opozarja na golo dejstvo, da pa mož prav veliko res ne bere. Najbrž pa ni povsem odveč še pripomniti, da je predsedniški zdravstveni pregled tega od 40. rojstnega dne ozdravljenega alkoholika omejen zgolj na njegovi telesno zdravje in počutje.
Poslušate tudi za redne psihiatrične preglede ameriških predsednikov zavzemajoči se off program Radia Študent!
Predsednik izvršnega telesa širše domovine Evrope Jose Manuel Barosso se je iz zavrnitve prvopredlagane komisarske ekipe s strani Evropskega parlamenta očitno nekaj naučil. Zato je za vsak slučaj Evropska komisija za mnenje o svojem strateško-političnem programu za petletni mandat, ki ga sicer namerava predstaviti na mini plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta konec januarja, že danes povprašala evropske poslance. Šele z imenovanjem Barossove ekipe emancipirani evropski parlament bo lahko svoja priporočila oziroma seznam želja zapisal v skupni resoluciji.
Evropska komisija pa se ne dobrika zgolj evroposlancem, pač pa tudi največjima članicama, Nemčiji in Franciji. Kljub previsokim proračunskim primanjkljajem - tako Nemčija kot Francija namreč že več let kršita določila pakta o stabilnosti in rasti - je postopek komisije proti njima ustavljen. Evrokrate naj bi pomirila zagotovila iz Berlina in Pariza, da bosta proračunska primankljaja v letu 2005 ponovno spravila pod dogovorjeno zgornjo mejo treh odstotkov domačega bruto proizvoda.
Drugače pa evropske politične duhove v Uniji buri predvsem morebitni začetek pristopnih pogajanj s Turčijo. Odločitev o tem bodo konec tedna sprejeli voditelji članic Unije na vrhunskem zasedanju v Bruslju. Zenkrat se že ve, da je potrebno Turčiji dati jasen signal, tako mnenje pa naj bi delili tudi prav danes ločeno sestankujoči britanski premier Blair, nemški kancler Schroeder in kapo italijanske vlade Berlusconi.
Za določitev datuma pristopnih pogajanj brez pogojevanj pa lobirajo tudi na Hrvaškem, kjer se bo za predsedniško mesto na volitvah 2. januarja potegovalo 13 kandidatov. Drugače si pravzaprav sploh ni mogoče razložiti skupnega poziva presenetljivo enotnih vseh hrvaških parlamentarnih strank vsem nacionalnim parlamentom držav članic, Evropskemu parlamentu in Evropskemu svetu, ki naj bi zadnjo besedo o konkretnem datumu začetka pristopnih pogajanj rekel v petek. Ve pa se sicer že, da evrokrati niso najbolj prepričani nad zavzetostjo vlade Iva Sanaderja za sodelovanje z Mednarodnim sodiščem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu.
Kljub temu, da podobni sodišči za vojne zločine nad civilnim prebivalstvom v Afganistanu in Iraku nista predvideni, pa to ne pomeni, da se tam ne množijo tako civilne žrtve kot samo število protipravno zaprtih. V Kandaharju na jugu Afganistana sta ob uporno prostost dva visoka predstavnika talibanskega režima, za nameček pa je za ameriškimi zapahi končalo še sedem njunih sodelavcev. V Bagdadu pa je ob vsakodnevnem napadu z avtomobilom-bombo prišlo še do dveh napadov na iraške policiste. V prvem je šlo po gobe vsaj sedem civilistov, v drugem pa so šli rakom žvižgat polkovnik in podpolkovnik kriminalne policije ter poveljnik policije v bagdaški četrti al Džihad.
Svoj vojni ples na okupiranih palestinskih ozemljih, natančneje v begunskem taborišču Han Junis na jugu Gaze, pa nadaljuje tudi izraelska vojska. V povračilo za nedeljski napad na vojaško kontrolno točko v Rafi je z buldožerji in oklepnimi vozili zravnala z zemljo deset palestinskih hiš. Da ji kdo le ne bi očital preveč nehumanosti, so njihove prebivalce iz njih prej pregnali. Ob tem je sicer prišlo do streljanja, do smrtnih žrtev pa ne. Izraelski vojaški stroj pa sploh ne skriva, da se bodo ofenzivne operacije na palestinska begunska taborišča v Gazi v prihodnjih dneh okrepile.
Tako je pravzaprav smešna izjava predsedniškega kandidata za Arafatovo mesto in vodje Palestinske osvobodilne organizacije Mahmuda Abasa, ki je predvsem zaradi zunanjepolitičnih potreb izjavil, da je oborožena palestinska vstaja proti Izraelu napaka, ki se mora končati. Kako naj bi se Palestinci izraelskim buldožerjem in oklepnim vozilom upirali brez zatekanja k nasilju, ta sicer ni pojasnil, se pa s tem odpira vprašanje, če bo še naprej veljal za kandidata, ki ima 9. januarja največ možnosti za zmago. Izraelska vojaška tortura je namreč v beg pognala in razselila že 4,2 milijona palestinskih beguncev.
Kljub temu, da se zdi, da se je po rezultatih sobotnih parlamentarnih volitev na Tajvanu zaenkrat odmaknila možnost vojaške intervencije bližnje Kitajske, pa je bil poraz preveč boleč za separatističnega predsednika Tajvana in do sedaj vladajoče Stranke demokratičnega napredka Chen Shui-biana. Ker je zmagala opozicija, ki je zavoljo ljubega miru nekoliko bolj spravljiva do Kitajske, se je demokratično odrekel mestu predsednika stranke.
V domovini pa tako visokih demokratičnih standardov zaenkrat še ni moč zaslediti. Ne le, da na mestu predsednika opozicijske Liberalne demokracije ostaja Anton Rop, v aktivno politiko se vrača celo Marjan Podobnik, ki bo na mestu predsednika Narodne zveze Slovenske ljudske stranke nasledil borca za južno mejo, Joška Jorasa. Po novem opozicijski Rop je sinoči na nacionalni televiziji nastopajočo vlado obtožil podpore domačemu velekapitalu, Narodna zveza SLS pa se bo tudi pod vodstvom mlajšega Podobnika zavzemala za celovitost Piranskega zaliva, kar bi utegnil postati trn v peti prav nove vlade. Toda kljub očitno vrženi politični rokavici novi oblastniki ne dajejo nobenih izjav.
Pojasnjeno nam je bilo, da predsednik vlade Janez Janša do izteka prvih 100 dni po prevzemu vlade sploh ne namerava dajati izjav. Pravzaprav enako nezgovorni pa so bili tudi v poslanski skupini Slovenskih demokratov, katere člani tvorno dvigajo roke in uveljavljajo prvi zakonski sveženj sprememb davčne zakonodaje. O davčni razbremenitvi avtorskih pogodb se kakopak ne pogovarjajo, bodo pa opravili vse potrebno, da bo nova koalicija znižala obdavčitev kapitalskih dobičkov pravnih oseb z 50 na 20 odstotkov. S tem je jasno vsaj to, da Slovenija še zdaleč ne dosega demokratičnih standardov, ki so v veljavi na Tajvanu.
////////////////////
Mirovni inštitut je v sodelovanju z Informacijsko-dokumentacijskim svetom Sveta Evrope organiziral okroglo mizo z naslovom »Ali so informacije javnega značaja res dostopne?«. »Zakon o dostopu do informacij javnega značaja« v Sloveniji velja že od marca 2003. Tako lahko državljani Slovenije kot tujci, ki tu živijo, od organov javnega sektorja zahtevajo vpogled v dokumente posameznega organa, v raziskave, plače zaposlenih in tako naprej. Konec koncev je denar, ki žene javni sektor, davkoplačevalski.
Že po enem letu in pol pa so se pojavile ostre kritike zakona, ki naj bi ga skupaj oblikovali sedaj ukinjeno Ministrstvo za informacijsko družbo in Ministrstvo za notranje zadeve. Zakon o dostopu do informacij javnega značaja je sedaj padel pod pristojnost novooblikovanega Ministrstva za javno upravo in njegovega šefa, ministra Gregorja Viranta. Ministra smo prosili za malo samokritike in ga povprašali, katere stvari so v Zakonu slabo zastavljene.
//////////////////////////////////////////////////
Do informacij, ki vas zanimajo, dragi poslušalci, lahko pridete na več načinov. Nekatere so na voljo brez vaše posebne zahteve na internetu, za druge lahko zaprosite ustno na za to pristojnem uradu, na državne birokrate pa se lahko obrnete s pisno zahtevo. Več o tem nam je povedala pooblaščenka za dostop do javnih informacij Nataša Pirc-Musar.
//////////////////////////////////////////////////
Katero koli pot uberete, ste odvisni od dobre volje uradnikov, ki še vedno čemijo v pisarnah in se tam borijo z bogovskim kompleksom, mečejo prošnje v koš in se prav nič ne ukvarjajo s prenavljanjem svojih internetnih strani. Prav tako so roki, ki jih imajo organi na voljo, da odgovorijo posameznim prosilcem, dolgi celo petdeset dni. Kateri organi so se sprijaznili s tem, da jim lahko državljani gledajo pod prste, in s kakšnimi problemi se srečuje Pirc-Muserjeva pri svojem delu?
//////////////////////////////////////////////////
Zakon pa človeku prav nič ne pomaga, če o svojih pravicah, zapisanih v njem, ni osveščen. In večina ljudi, ki se v pravnih zagatah obrne na Pravno-informacijski center nevladanih organizacij, ni. Tako vsaj trdi pravnica centra, Senka Vrbica. Kot vedno, stvari štimajo samo na papirju, v tem primeru pa ima še ta mnogo lukenj.
Komentarji
komentiraj >>