Sobota, 18. 12. 2004
dani
Ker sem se odločil, da čez slab mesec dni, sebi in dobremu prijatelju Juretu privoščim malce zapoznalo, a zato še toliko slajše novoletno darilo ter končno uresničim dolgoletno željo, ki se bo zlila skozi Ghost program, namenjen preteklosti, sedanjosti in prihodnosti post-punk, oz. elektro-punk gibanja, je prav, da že letos pripravim teren za omenjeno hedonistično orgijo. Tokrat nas namreč v prominentnem terminu Tolpe Bumov ne čaka niti preteklost niti sedanjost post-punk zapuščine, ampak njena burna in še kako šokantna prihodnost. To ne govorim kar tja v tri dni, saj se zgodovinskih okvirov ter sodobnih preobratov še kako dobro zavedan in jih redno 'proučujem', a dejstvo ostaja, da se tokrat na meniju skriva kvalitativno najbrže najboljša, najbolj nepredvidljiva, najbolj shizofrana in ne nazadnje najbolj psihopatska post-punk plošča, kar sem jih slišal v zadnjih letih...(več)...
...Pa jih ni bilo malo, saj je še posebej na oni strani Atlantika evforija že pridobila dobro znane razsežnosti, o katerih sedajle ne bom še enkrat razglabljal. Ostaja pa dejstvo, da prav Montreal že prevzema vodilno vlogo New Yorka, ki je zadnja leta brez konkurence dominiral v sferi retrogradnje in prenove klasičnih vzorcev post-punka in elektro-punka. Prav Montreal trenutno ponuja vrsto še kako nadčasnih čudakov, ki pa z nožem in orgnjem zaražejo in zažgejo še precej globlje in bolj krvavo, kot kateri koli njihov mladi sotrpin in upornik. Vlogo zastavonoše je začuda prevzela prav prečastita in multižanrsko naperjena etiketa Alien8 Recordings, ki jo precej bolje poznamo kot podpornico improvizacije, čistega hrupa in lokalne legende Hotel2Tango, a nič ne de. Nov preobrat v katalogu tega podzemnega 'velikana', ki neustrašno orje prav grudo, ki so jo mnogi dolga leta zanemarjali, lahko namreč le toplo pozdravim – pa čeprav me je preobrazba k izdajam, ki se naslanjajo na že skorajda mongoloiden plesni ritem, zadrogirano melodijo in vokalno psihoterapijo, kar malce presenetila in dobila povsem nepripravljenega. A pozor – to kar npr. s post-punk klišeji delajo The Unicorns, prišleki Lesbians On Ecstasy, naši nocojšnji gostje Les Georges Leningrad in ne nazadnje (če se nekoliko odmaknemo od kataloga Alien8) tudi The Uncut, že meji na nov veliki post-punk bum, ki se kot vse kaže redno premika po različnih predelih Severne Amerike. In že kar vidim izraz na obrazu Aidana Girta iz Godspeed You! Black Emperor, ki bo spet bentil nad ponorelimi ameriškimi feni, ki bodo spet okupirali pol Montreala, začeli pošiljati 'mejle' z željami, da se pridružijo kakšni od skupin in 'domačine' prisilili, da si novo domovališče poiščejo kar v tišini gozdov in narave, kjer imajo vsaj mir pred hordami oboževalcev. Pa ne misliti, da napletam neko virtualno zgodbo, saj je bil Montreal v zadnjih letih že pravi raj za množice priseljencev. A mislim, da Aidan lahko še naprej ustvarja brez strahu, saj bodo naši nocojšnji gostje Les Georges Leningrad – trenutno najbolj vroč in razvpit lokalni post-punk pankrt – množice prej odbili in prestrašil. Dragi moji, tele ponorele montrealske mladce tudi jaz ne bi imel za svoje sosede, saj ponoči zagotovo ne bi mogel zatisniti očesa od samega strahu, zdravstvene težave bi bile vsak dan na mojem dnevnem redu, da o instant nočnih morah niti ne govorim.
Prvotno četverica, danes pa ga srečamo v formi tria, je namreč že kar nekaj let stalna nevarnost za zdravje obiskovalcev koncertov. Preko turnej s takimi imeni kot so Erase Errata, Trans Am, Le Tigre in Sonic Youth, si je namreč trio, ki ga vodijo neuravnovešena in manična vokalistka Poney P., monolitni bobnar Bobo Boutin in vsestranski zvočni manipulator Mingo L'Indien, priboril tako podzemno reputacijo, da prerašča že sam bend. A ne samo, da so preko neumornega nastopanja po vsem svetu dobesedno 'razbili' in obnoreli prav vsak klub v katerega je stopila njihova noga ter zamaskirani vestno prikrivali svojo pravo identiteto, ampak bržkone pridobili še kako veliko izkušenj, začeli vse bolje obvladovati svoje napol-razpadajoče intrumente ter zvočnemu materialu pridodali vse več globine, 'oprijemljive snovi', izvenzemeljske norosti in spretno izkoristili vsaj tistih par akordov na katerih gradijo strukturno preproste, zato pa v atmosferi, ki jo ustvarjajo, še kako nabite in uničujoče zvočne detonacije. Dragi moji, post-punk še nikoli ni bil tako nor kot prav tokrat, pa čeprav se mu v polpretekli zgodovini marsikdo še kako lepo približa le na par milimetrov. To je še kako očitno na njihovi novi, drugi veliki plošči Sur Les Traces De Black Eskimo, ki v večih pogledih nadigra prvenec izpred dveh leti ter postavi nove temelje na katerih gradi prepoznavno, izrazito samosvojo zvočno estetiko, ki sicer navidezno diši po razpoznavnih in tipičnih klišejih elektro-punka, a hkrati nakaže očitni futuristični presežek in neugnanost, ki marsikomu očitno primanjkuje.
Če je bil namreč prvenec 'Deux Hot Dogs Moutarde', ki ga je pred dvema letoma izdala mala etiketa Coco Cognac, letos pa za širši trg reizdala prav Alien8 (s čimer jim je dokončno odprla vrata h uveljavitvi), še primerek plošče z norimi idejami, zato pa sorazmerno umazano, nedodelano in amatersko realizacijo, se z novim albumom 'slika' obrne na glavo. Če je preteklost do pike natančno podpirala popolno lo-fi estetiko in 'naredi sam' ideologijo, ki je slonela na stavku – saj je vseeno, če ne znamo igrati inštrumentov, sporočilo bo namreč več kot jasno -, pa je danes že očitno, da so se precej bolj osredotočili na produkcijske trike in izdelano strukturo komada, ki ohranja ohlapnost le na parih mestih. Ok. Zvočne umazanije je še vedno dovolj, saj Les Georges Leningrad še nekaj časa studia ne bodo obvladali do te mere, da bi ga lahko izkoristili za dodatni inštrument, a vseeno se mi zazdi, saj so sedaj že zbistrili svojo primarno moč, rudimentarnost obrnili sebi v prid in napovedali pravo konkurenčno vojno vsem tistim, ki tradicijo post-punka prenavljajo na skrajno rigiden in plagiatorski način. Ne nazadnje pa je prav zanimivo videti in slišati, da je skupina, ki je število članov zreducirala na originalno formacijo tria, s tem še pridobila na izrazni moči in precej bolj demokratično zastavljeni realizaciji. Navadno grejo bendi prav v obratni smeri – torej, v smeri dodajanja novih članov -, vsi pa se dobro zavedamo, da je prav trio tista forma, ki od posameznika zahteva največ (še posebej v koncertnem srečanju), preglednost je vsekakor boljša, bržkone pa so člani tudi precej bolj povezani na neki nezavedni ravni. In vse to so stvari, ki pri Les Georges Leningrad delujejo predvsem kot prednost, z atiketo Alien8 pa so pridobili varno in po svetu dobro distribuirano 'telo', ki jim pri ustvarjanju prepušča povsem svobodne roke.
In tisto, kar Les Georges Leningrad dela še kako posebne, je predvsem osrednja osebnost benda – vokalistka Poney P. Gospodična namreč iz svojega grla spušča take živalske krike, da sem se je za trenutek kar ustrašil in pomislil, da imam pred seboj hudičevo ljubico, ki je iz pekla pobegnila samo zato, da bi lahko zapeljevala izgubljene duše naše zemeljske oble. V njenih nečloveških vokalnih 'strelih' se namreč ne skriva prav nobena senzualnost ali pač čustvena nedorečenost, ampak povsem primarna strast, erotični naboj in tista doza norosti, ki se ji preprosto ne da upireti. Mogoče vam bo všeč že takoj, ko se vam bo predstavila, velika verjetnost pa je tudi, da jo boste hoteli preprosto ubiti, ker se ne boste mogli upreti njenim čarom. In verjamem, da je kraljica teme in verbalnega sado-mazohizma - gospa Lydia Lunch – prav ponosla na svojo virtualno hčerko, ki bi jo lahko kratko malo zamenjala še v časih Teenage Jesus & The Jerks. Poney P. se namreč za trenutek zazdi kot domina, ki nad teboj vihti svoj bič, zahteva obvezno usnjeno opravo in zaživi predvsem na zabavi ob praznovanju noči čarovnic. A v svojem početju ni osamljena, saj ji družbo delata tudi neustrašni in monolitni bobnar Bobo Boutin, ki v svoji repetitivni, a trdni ritmiki drži tak tempo, da v maršu vsaj nekoliko poveže navidezni zvočni kaos, za hipnotično napetost pa je v bendu zadolžen Mingo L'Indien, ki uničuje tako klaviature kot basovske in kitarske strune, občasno pa doda še kakšen 'globlji' vokalni izpad. Prav njegov prispevek k celoti, ki jo Les Georges Leningrad imenujejo kar 'petrochemical rock', je še kako pomemben, saj je prav on zadolžen za burne aranžmaje in zvočne ideje, ki potiskajo klišeje post-punka do tistih meja, ki se jim dandanes le redko kdo približa, kaj šele, da bi jih dosegel in posledično tudi presegel. Tako kot njihovi newyorški 'starši' in vzorniki, ki jih je v 70-ih ponudil No-Wave, namreč tudi naši montrealski prijatelji potiskajo disonanci, jezo in ritem do skrajnih meja in še naprej. Ne nazadnje pa premorejo še kako zvrhano dozo črnega humorja, šarma in instinkta, ki jih še kako ločuje od njihovih modernih soborcev.
Komentarji
komentiraj >>