Nedelja, 19. 12. 2004
barbara
Nocojšnja tolpa je kot nalašč za mrzel nedeljski večer. Vzdušje, ki nam ga ponuja nocojšnji album, izgleda nekako tako: zunaj sneži, notri pa sedimo v majhni razmetani dekliški sobi, s svetlo vijoličnimi zidovi, neštetimi čajniki, nogavicami in medvedki. V tej sobi sedijo tri dekleta ... (v celoti ...)
Radio Študent
Glasbena redakcija
TOLPA BUMOV za nedeljo 19. 12. 2004
THE KONKI DUET: Il fait tout gris (Active Suspension, 2004)
Nocojšnja tolpa je kot nalašč za mrzel nedeljski večer. Vzdušje, ki nam ga ponuja nocojšnji album, izgleda nekako tako: zunaj sneži, notri pa sedimo v majhni razmetani dekliški sobi, s svetlo vijoličnimi zidovi, neštetimi čajniki, nogavicami in medvedki. V tej sobi sedijo tri dekleta.
The Konki Duet je bil sprva res mišljen kot duet, dokler se jim ni po spletu hecnih naključij pridružila še ena članica. The Konki Duet je torej trojka deklet, ki se je iz Tokya, St. Petersburga in Pariza zaenkrat zakoreninila ravno v Parizu, kjer so pri neodvisni francoski založbi Active Suspension izdale svoj prvenec »Il Fait Tout Gris«.
Kumi, Tamara in Zoe v svojo glasbo rade vkomponirajo grenko-sladke refrene, nad katerimi bdijo z električnimi in akustičnimi inštrumenti. Med vajami rade pijejo čaj in jejo čokolado, poslušajo glasbo in se o njej pogovarjajo. Na koncertih rade nosijo smešna očala, kdaj se na oder prikažejo tudi v pižamah. Vse tri članice se družijo z glasbo od malih nog. Tam je prvič za violino poprijela pri svojih šestih letih. Njena omara je zaradi nastopov v glasbeni šoli polna belih bluz s podloženimi rameni. Preden se je pridružila The Konki Duet-u, je sodelovala pri Celluloid Mata in Ultra Milkmaids. Kumi je igrala pri japonskih Crazy Curl, kjer je skrbela predvsem za pihalno sekcijo, katero je pri Konki Duetu zamenjala s klaviaturami in kitaro. Zoe pa je svoje post-rockovske ambicije širila pri bendu My Own.
Dekleta svojo glasbo definirajo kot baročni post pop. V njihovi zvočni sestavljanki se sprehajamo med melanholično violino, dvema električnima kitarama, ki zatavajo v mehke post-rockovske refrene, klaviaturami, ki se spretno poigravajo z melodiko in elektronsko nasneto ritmično sekcijo, ki zapolnjuje njihov zvočni puzzle. Mešanica vseh teh zvokov skozi celoten album vztraja in ostaja zelo intimna in krhka. In to ne po naključju, saj beseda »konki« iz imena benda, v japonščini pomeni prav vztrajnost. Dekleta si znotraj celote puščajo vso izrazno svobodo, ob kateri dobijo miniaturne zgodbice vsaka svoj zaključek. Vsak inštrument dobi svoj prostor, ne da bi s tem poteptal drugega. V takšnem nevsiljivem minimalizmu se zdi aranžiranje komadov lahkotno igračkanje z inštrumenti. Predvsem takrat, ko nekateri komadi dobijo čisto popovsko obliko, kjer ni mesta za zavozlane prehode. Ali pa takrat, ko se dekleta meditativno prepuščajo repetitivnosti. The Konki Duet so pop skupina, katere glasba bo s svojo naivno dekliškostjo mehko pristala v vaša ušesa. Predvsem v tem obdobju, ko smo v božično-novoletnem vzdušju vsi bolj razneženi. In material, ki ga boste nocoj slišali je nastajal ravno pred letom dni, v dneh pred božičem.
Če se še malo zaustavimo pri vsebini albuma, lahko rečemo, da tako, kot so The Konki Duet s svojimi inštrumenti minimalistične, so s petjem barvito polifonične. Igra med inštrumenti in glasom je pri večini komadih zamenjana. Medtem, ko njihovi glasovi prevzemajo vlogo orkestrskega ozadja, inštrumentom pripadajo solistični vrinki. Posamezni komadi so mešanica japonsko-francoskih verzov s konstantnim melanholičnim podtonom, ki nas še najbolj spominja na krhek tenorski glas Roberta Wyatta. Ob bolj igrivih ritmih pa se približujemo uglašenim Stereolab ali sensualnemu Sergu Gainsburgu, ki je znal iz vsakega ženskega vokala izvleči prvinsko ženstvenost.
Naj torej nocojšnja tolpa odpre nebo in pusti snežinkam prosto pot. Poslušate The Konki Duet in njihov prvenec Il Fait tout gris.
Barbara
Komentarji
komentiraj >>