Ponedeljek, 27. 12. 2004
dani
Kljub temu, da nocoj gostimo – vsaj zame – eno najboljših hip-hop plošč tega leta, pa mislim, da bi bilo vseeno povsem neumestno, nespametno in nepošteno do ustvarjalcev, da bi jih omejil le na en, samcat žanrski predal. To je popoln nesmisel, dokazov v nasprotno pa še preveč. Zavedati sem morate namreč, da je skupina Subtle še kako močno zakoreninjena v mentaliteto kalifornijske komune Anticon, ki si vedno pušča vrata kar se da odprta, nikoli ne podleže tistemu, čemur bi rekli splošno pričakovanje poslušalca, v vseh pogledih predstavlja popolno alternativo zabavni, h spektaklu usmerjeni in potrošnji podrejeni ideologiji korporativnega sistema, kaj šele, da bi jim kdaj koli padlo na pamet, da bi se povsem podredili le eni zvočni izkušnji ali avanturi...(več)...
...Verjemite mi, da bi ob pomanjkanju navdiha, motivacije, podzemnega entuziazma, jeze na račun 'sistemskega' kalupa ali svežih, prodornih idej, dotični kalifornijski mladci kaj hitro prekinili svoje kariere in se usmerili v tisto, kar bi jih navdihovalo. A brez bojazni – točno vem, da se jim to nikoli ne bo zgodilo, saj komuna Anticon predstavlja tisto tesno povezano in na prijateljstvu, zaupanju in izmenjevanju idej bazirano skupnost, ki vedno znova preseneti, če ne celo šokira. Poslušalca vedno znova prisili k razmišljanju, odprtemu duhu in treznem, 'našpičenem' ušesju – v želji seveda, da slučajno ne bi zamudil kakšen pomemben detajl. In vse navedeno še posebej velja prav za gospoda po imenu Dose One – pa čeprav niti ne bi hotel zapostavljati drugih, a dejstvo ostaja, da je prav omenjeni najbolj izpostavljena in samosvoja osebnost, ki je nenehno na očeh medijskega sveta. Dotični me namreč vedno znova preseneti z neverjetnimi idejami, svežimi verbalnimi domislicami, ki že mejijo na pravo umetnost in beatniško poezijo, neumornem ustvarjanju na moštvu različnih projektov ter ne nazadnje s še kako originalno držo, karizmo in nebrzdano energijo. Temu bi lahko rekel že tudi prava volja do življenja in nenehnega odkrivanja novega – pa kakor koli bizarne stvari naposled že so pred tvojimi radovednimi očmi. Dose One namreč nove izzive potrebuje tako kot vodo in kruh. Brez njih zagotovo ne bi nikoli potešil svoje sle po multikulti koktejlu in večni mladostni zagnanosti, ki ji videti ne konca ne kraja. In najbrže je prav zato tudi heroj moje ljubezni do hip-hop-karkoli kulture in trenutno najbrže najljubši verbalni delikvent daleč naokoli, saj te v razmišljanju nikoli ne pusti na hladnem, ampak ponudi alternativni pogled na tvojo, več ali manj že izoblikovano osebnost. Ima pač to moč, da s svojo besedo še kako vpliva na moje razmišljanje in v tistem trenutku ga še kako spoštujem, saj ima močan vpliv na poslušalca in nikoli ne preneha z intenzivnostjo te osebne in intimne povezave, ki ga veže z njegovimi oboževalci. In to dragi moji, uspe le največjim. In verjemite mi, da je Dose One že danes zapisan v zgodovino hip-hop kulture z zlatimi črkami.
In čeprav je Dose One v preteklosti v različnih zvočnih zarotah že navduševal in buril možganske celice s tako unikatnimi projekti kot so bili Themselves, cLOUDDEAD, Green Think, ne smemo pa pozabiti niti na njegovo solistično zapuščino, pa bi si upal trditi, da prav s fenomenalno ploščo A New White svežega projekta Subtle dosega svoj ustvarjalni vrhunec. Ok. Vem, da te besede včasih že pridobijo klišejski predznak, a če vam podam nekaj oprijemljivih dejstev, mislim, da bodo stvari kaj hitro postavljene na svoje mesto. Projekt Subtle je namreč nova Anticonova super-grupa, ki jo je Dose One ustanovil prav ob pomoči superiornega in skrajno originalnega producenta Jela – s katerim si delo deli že pri Themselves -, za živo inštrumentalno podlago pa sta si omislila še štiri prijatelje, ki njunim produkcijsko-verbalnim učinkom dodajo pravo mero globine, mase, vsebinskega žmohta, žanrske pestrosti in do zadnjega tona natančno izoblikovano ter domišljeno sonično strukturo. Če pobrskate po svojem spominu, vam bo kaj hitro jasno, da je bil Dose One vedno tako pozitivno 'nameden', navidezno kaotičen in neubran na svojih preteklih projektih, da se je le redko približal formi prave, začrtane pesmi, oz. komada, ki bi stal od začetka do konca ter slonel na melodiji, razdelani strukturi z vsemi prehodi, menjavami tempa in podobno, pravovernemu ritmu in ne nazadnje prekleto spevni omami. In prav ta premik od halucinogenih zvočnih skic h pravi pesmi, je na plošči A New White še kako opazen in deluje tako uspešno, da bolj niti ne bi mogel. Ok. Res je, da so tudi Themselves, poleg njih pa tudi projekt Clouddead na svoji zadnji plošči Ten, že podlegli kakšnemu živemu inštrumentu ter se že naučili delati tudi prave komade, a te stopnje razvoja vseeno še niso desegli. cLOUDDEAD tega najbrže niti nikoli ne bodo, saj je projekt prežet z zelo močnimi osebnostmi, razmerje pa je bilo tako silovito in strastno, da bo slej ko prej pregorelo v svoji nori naravi in ljubezenskemu razmerju, na primeru Themselves pa bi se najraje vzdržal mnenja, saj je projekt vseeno dovolj zaokrižen, dodelan in obstoječ v harmoniji, da mu najbrže v prihodnosti omenjena stopnja razvoja zagotovo ne uide. A na to bomo še malo počakali in se raje posvetili še nekaterim prednostim plošče A New White.
Njena največja moč je najbrže prav ta, da je tole skorajda popoln album. Popoln v tem pogledu, da na plošči sploh ne najdemo nobenega mašila, ampak zgolj in le komade, kjer je eden boljši od drugega, sam koncept in postavitev njegove vsebine pa natančno določena. In to je dandanes, ko so dvojne ali celo še večdelne plošče, polnjenje prav vsake sekunde na 80-minutnem ploščku ter stremenje v preobloženost z različnimi sloji, že stalna praksa glasbenega dogajanja. Kot da bi vsi pozabili, da strnjevanje, zgoščanje in izgovarjanje bistva, vodi v večjo intenzivnost, nikoli ne izgubi na doslednosti in ne nazadnje ohranja poslušalčevo koncentracijo nenehno na vrhuncu. In to je še kako pomembno, a plošč, ki stojijo od začetka pa vse do svojega konca, je bore malo, saj poznamo predvsem dva tipa hiperproduktivnih bendov in ustvarjalcev - nekateri izdajo praktično skorajda vse kar posnamejo ali ujamejo na trak, drugi pa so pri selekciji precej bolj previdni. In Subtle sodijo prav v katagorijo slednjih - in to je vsekakor spoštovanja vredno. Zelo pomembna komponentna plošče A New White pa je tudi ta, da kljub prepoznavni drži in identiteti protagonistov, pravzaprav nikoli ne veš kaj boš z naslednjim komadom tudi dobil. Ok. V samo, s pomeni in simboli nabito liriko Dose Ona, na katero bi bili 'beatniki' še kako ponosni, malikovalci 'reži in lepi' estetike ter spontanega, skrajno halucinogenega 'brainstorminga' in 'flowa', pa bi mu palec lahko kaj hitro potisnili daleč navzgor, se niti ne bi spuščal, saj bi najbrže samo za analizo verzov porabil kar preveč prostora – besede pa so ne nazadnje tudi zato, da si vsak posameznik omisli njihovo bistvo in pridoda svoj pomen. Raje se bom usmeril prav v žanrska pestrost, ki res fascinira. In to ne le na plošči kot celoti, ampak tudi v posameznih komadih. Če vzamem za primer R.Š. hit The Long Vein Of The Law lahko že kaj hitro ponazorim izrečeno. Skozi vse možne prehode, se namreč zvrsti tako okus za mutirani hip-hop, ambient, avant-pop spevnost, oskrunjeno zborovsko petje, indietroniki na sledi The Notwist, britranskih melanholikov Hood in nežnih Lali Puna, kitarska, recimo ji kar post-rockovska 'dratarija', popačena sled dubovske talilnice in še kaj. In dotični premiki se zgodijo v zgolj štirih minutah, kar res ponazarja njihovo širino. A ob podpori klaviatur, bobnov, kitare, basa, godal, melodike in še česa, to pravzaprav res ni težko doseči – vsaj, če si odprte glave. In Subtle so svoja 'vrata' odprli na stežaj, v svojem poskusu pa ustvarili toliko neverjetni podzemnih hitov, da se za posamezni komad niti ne bi hotel odločiti. Pomembna je predvsem celota, ki pa funkcionira kot se šika.
Komentarji
komentiraj >>