Medtem, ko vas nobena izmed novih skladb Tin Hat Tria ne bo dvignila na noge, naj vas opozorimo na vzdušje celotne plošče Book of silk, zaradi katerega jo ne kaže spregledati. Glasbeniki ga tkejo s krhko senzibilnostjo in izpiljenim občutkom za mero. Skladbe ves čas lebdijo v melanholični zamaknjenosti in se razživijo le na trenutke, pa še takrat le s pridihom sarkazma, kot da glasbeniki ne bi mislili resno. Konci so večinoma kar odprti in izzvenijo nekam, v neznano kam...

Devetdeseta leta prejšnjega stoletja so v naprednih strujah sodobne ameriške glasbe dokončno odpravila z »žanrom« kot bistveno kategorijo, ki je določala ustvarjanje glasbenikov. Odprtost, eklekticizem in prepletanje najrazličnejših glasbenih tradicij so postali svetli ideali številnih ustvarjalcev, naj je šlo za Johna Zorna, »post-minimaliste«, »totaliste« ali katero drugo kategorijo »širokih« glasbenih umov. Nihče si ni želel ostati enodimenzionalen, v nešteto referenc razslojena zavest glasbenikov pa je postala ena glavnih vrlin, ki jo je narekoval duh časa. To so kmalu spoznali tudi glasbeni kritiki in založbe, ki so si začeli izmišljati vse mogoče kategorije za tiste, ki so želeli ostati »zunaj«.

Omenjeni razvoj sta poleg kulturne raznolikosti ameriških metropol omogočili tudi pregovorni odprtost in svoboda, ki jo umetnikom ponuja ameriški univerzitetni izobraževalni sistem. Taka je tudi izkušnja članov Tin Hat Tria, ki so klasično izobrazbo na inštrumentih že med študijem razširili z džezom, eksperimentalno glasbo, improvizacijo in raziskovanjem različnih tradicij ljudske glasbe. Pianistu in harmonikašu Robu Burgerju je delo kmalu ponudil Bill Frisell, s samostojno ploščo Lost Photograph, ki je izšla pri založbi Tzadik pa se je prvič predstavil leta 2002. Istega leta je prav tam ploščo 2 Foot Yard izdala tudi violinistka Carla Kihlstedt, ki se v zadnjih letih vse bolj uveljavlja tudi kot skladateljica. Poleg sodelovanja z imenitneži sodobnega džeza – Fredom Frithom, Johnom Zornom, Donom Byronom, Rova Saxophone kvartetom in drugimi – velja omeniti predvsem njeno sodelovanje v odlični eksperimentalni rock skupini Sleepytime Gorilla Museum. Kitarist Mark Orton se poleg raziskovanja tradicije ameriške folk glasbe lahko pohvali s soudtracki za nekaj uspešnih ameriških neodvisnih filmov.

Vsi trije glasbeniki so se konec devetdesetih znašli v San Franciscu, kjer je leta '99 nastal Tin Hat Trio. Dandanes se iz pričevanj številnih kritikov zdi, da je bil temelj delovanja skupine podiranje žanrskih meja med klasično glasbo, etnom in džezom, ter med improvizirano in komponirano glasbo. Resda so bili viri, iz katerih so glasbeniki črpali, vse od bluegrassa, tanga, do različnih tradicij vzhodnoevropske ljudske glasbe, sodobne resne glasbe in filmske glasbe Nina Rote in Ennia Morriconeja. Vendar je odlika članov Tin Hat Tria ta, da so med raznorodnimi žanri uspeli stkali globje povezave, zato njihova glasba ni v ničemer podobna post-modernim kolažem, s katerimi so mnogi ameriški glasbeniki »prijurišali« v 21. stoletje. Različne izkušnje članov tria so se zlile v harmonično celoto, ki nosi pečat avtentičnega glasbenega stila. S kategorizacijo in poudarjanjem njihovega porekla bi jim delali le krivico.

Na svoji zadnji plošči The Rodeo Eroded iz leta 2002 so se člani Tin Hat Tria v maniri očakov ameriške sodobne glasbe Ivesa in Coplanda podali v raziskovanje bluegrassa in starejših tradicij ameriške folk glasbe. Vsebinski okvir nove plošče Book of Silk, ki je izšla avgusta lani, pa izhaja iz arheoloških ostankov staro-kitajskega dokumenta, ki je prvi ohranjeni atlas kometov. V njem so kitajski astronomi izrisali in opisali dva ducata kometov ter z njimi napovedali katastrofe, ki so čakale deželo. Podrobno se v ta del plošče lahko poglobite v multimedialni predstavitvi na spletnem naslovu založbe Ropeadope (www.ropeadope.com/tinhattrio), kjer je na ogled tudi serija videospotov, ki so jih različni filmarji ustvarili na skladbe s plošče Book of silk.

Osnovno zasedbo violine, harmonike in kitare je trio tokrat razširil v kvintet z dvema gostoma – harfistko Zeeno Parkins in tubistom Bryanom Smithom. Zvok zasedbe je z nima postal bogatejši, predvsem Parkinsova pa se je s svojimi improvizacijami in široko paleto barv, ki jih izvablja iz preparirane električne harfe, subltilno pomešala z zvokom kitar in klavirjev. K pestrosti aranžmajev so poleg uporabe različnih vrst kitar, benja in dobra pripomogle tudi uporaba »otroških klavirjev«, čeleste in različnih preparacij klavirja. Dober primer takega aranžmaja je skladba »Company«, hommage pokojnemu kubanskemu pevcu in kitaristu Segundu. Zvočno eksperimentiranje pride do izraza tudi v skladbi »Elliot Carter Family«, duhovitemu spogledovanju s tradicijo modernistične avantgarde v Ameriki. Od neposrednih referenc je tu še skladba »Pablo Looks Back«, očiten remake slovite teme Ennia Morriconeja iz filma Dobri, umazani, zli.

Sicer je večina plošče napolnjena s prelepimi in bolj kot ne otožnimi skladbami. To je deloma povezano s tragično nesrečo, v kateri je prav v času snemanja preminula žena Marka Ortona. Njej je posvečena predzadnja skladba na plošči, »Lauren's Lullabay«. Poleg zasanjane uvodne skladbe »The Longest Night« je najlepši trenutek Book of silk gotovo njen zaključek v pesmi »Empire of Light«, ki jo odpoje violinistka Carla Kihlstedt. Njen prelepi krhki vokal je med hrupnimi rokerskimi rifi prišel do izraza že na plošči Grand Opening And Closing skupine Sleepytime Gorilla Museum, tokrat pa je njeno petje prav srce parajoče.

Medtem, ko vas nobena izmed novih skladb Tin Hat Tria ne bo dvignila na noge, naj vas opozorimo na vzdušje celotne plošče Book of silk, zaradi katerega jo ne kaže spregledati. Glasbeniki ga tkejo s krhko senzibilnostjo in izpiljenim občutkom za mero. Skladbe ves čas lebdijo v melanholični zamaknjenosti in se razživijo le na trenutke, pa še takrat le s pridihom sarkazma, kot da glasbeniki ne bi mislili resno. Konci so večinoma kar odprti in izzvenijo nekam, v neznano kam... Svet plošče Book of silk so vase obrnjene čustvene pokrajine, skrivnostne, a dovolj osebne, da bodo občutljivega poslušalca zapeljale – resnici na ljubo pa tudi toliko enolične, da bodo marsikoga odvrnile. V vsakem primeru gre za novo, v izrazu in igri dovršeno ploščo Tin Hat Tria.

Peter Kus