Petek, 14. 1. 2005
jizah
MF DOOM je človek z ničkoliko imeni. Po izredni plošči Madvillainy
, kjer je sodeloval skupaj z Madlibom in po precejšnjem razočaranju s ploščo Viktor Vaughn - Venomous Villain, je lani izdal še svojo tretjo ploščo, po petih letih prvo pod svojim glavnim imenom MF Doom. Tokratna tema je hrana, Doom pa je sam napisal in odrapal večino tekstov ter poskrbel tudi skoraj za vse beate. Ali mu je uspelo vsaj doseči kultno ploščo "Operation: Doomsday" pa boste izvedeli v današnji Tolpi bumov...MF DOOM Mm… Food? (RhymeSayers, 2004)
Da se čas spreminja je poleg vseh drugih vidnih spremenljivk, ki jih doživljamo v svojem življenjskem okolju in vsakdanu, jasno tudi pri glasbi. Nekateri najbolj drzni so si namreč pred šestimi leti dovolili izreči tudi besede, da je zvok, ki ga producira gospod Mf Doom skrajno progresivna oblika raperskega izražanja, ki bo slej kot prej privrela na površje. Drugi, predvsem ljubitelji tipične raperske forme devetdesetih, so se temu v večini zgolj nasmihali in si mislili svoje in so vneti trdili, da prve plošče dueta KMD »Mr. Hood« ne bo presegel noben solo izdelek Mf Dooma. Danes se nam tovrstne izjave zdijo smešne, saj je plošča »Operation Doomsday« odšla med nesmrtne, Mf Doom pa je postal nesporni podzemeljski raperski kralj. Internetni freaki mu ob bok kar nekoliko presenetljivo postavljajo člana skupine Wu-Tang Clan Ghostface Killaha, ki pa je od Dooma precej oddaljen vsaj pri kapaciteti izdelkov, ki jih uspe spraviti na svet. Da je Daniel Dumile, kot je temu idejnemu ekscentriku v resnici ime, človek z ničkoliko idejami in aliasi, med katerimi v zadnjih letih najbolj izstopata Viktor Vaughn ter King Geedorah, v zadnjih dveh letih najbrž največkrat gostoval v Tolpah bumov, seveda pove vsaj to, da fanta ni potrebno posebej predstavljati. Od njegovega povratka v rap svet konec devetdesetih do danes je prerasel v ikono, ki poleg svoje multiproduktivnosti sodi v krog tistih, ki so na raperski sceni kot producenti in emsiji ter so vedno odprti za nove ideje. V zadnjih nekaj letih se je tako ničkolikokrat prelevil iz enega stila v drugega. Od stripovskega junaka, fetišističnega ljubitelja znanstveno fantastičnih ter drugo in tretje kategornih filmov o pošastih, pri katerih ne manjka melodramatičnih klišejev, do futurističnega izvenzemeljskega popotnika in glasbenika, ki globoko prezira industrijo in vsako ploščo posname na drugi založbi, se je tokrat tematsko ustavil pri zelo pomembni, tako rekoč osnovni človekovi dobrini – hrani. Iz tipičnih raperskih gobezdanj o ženskih oblinah, raznih gangstersko-ubijalskih štorijah in battlanjem, ki je skorajda postal namen le še samemu sebi, izkazovanju ega ter »nabijanju« sicer dobrih, a hkrati tudi od zgodbe odmaknjenih »punchlinov«, se je Doom vrnil k svojim koreninam, kjer je v ospredju besedilo in podajanje le-tega.
V kolikor pustimo ob strani vse njegove aliase in stranske projekte, kot je recimo tudi odlični skupni projekt z Madlibom, imenovan Madvillain, je to šele njegova druga plošča pod njegovim pravim umetniškim imenom, Mf Doom. Prav ta podatek, pa nam sam po sebi pove veliko, saj je sam že prej povedal, da se namerava na Doomovih projektih čimbolj oddaljiti od potencialnih gostov. To namreč pomeni, da je glavnino vseh glasbenih podlag, kot tudi večino rapa, za razliko od drugih svojih izdelkov opravil sam. Tako je poleg njega na produkcijskem nivoju pri enem beatu sodeloval že prej omenjeni Madlib, drugi, ki ni njegov je nastal pod prsti PNS-ja iz skupine Molemen, tretji pa je sodelovanje med producentom in raperjem Count Bass D-jem ter Doomom. Inštrumentali sami so zelo podobni temu kar lahko slišimo na njegovih inštrumentalnih serialkah imenovanih »Special Herbs«. So bizarni, s sampli, ki izvirajo iz različnih delov sveta, simultanega jazz funka ter drugorazrednih herojskih znanstvenih fantastik. Tako prefinjene bas linije, kot bobne Doom postavi odlično, zmotijo le precej na gosto postavljeni »skiti«, ki bolj kot ne bazirajo na samplih dialogov iz različnih serij, povečini naj bi bili sicer sposojeni iz nadaljevanke »Fantastic Four« in na trenutke prevelika množica sicer všečnih lo-fi zvokov. Zmoti tudi to, da smo nekatere podlage že slišali ali na inštrumentalnih Doomovih izdelkih ali pa kar na ploščah drugih izvajalcev, recimo Vast Aira. Kljub nadpovprečno dobri produkciji pa se boljši del plošče vseeno skriva v besedah. Za dobrim in inteligentnim besednim poigravanjem, ironijo in smešnim obreganjem ob današnje raperske stereotipe, temelječe na osnovi gangsta raperskega imidža poslušalstva in izvajalcev samih ter kratkimi »punchlini«, se skriva dobro skuhana hrana, ki jo je pripravil odličen kuhar. Že sama ideja o plošči, ki se bo v celoti nanašala na tematiko hrane oz. obsedenosti z njo, pa je presenetila vsaj v tem, da je dosedanje, povečini iz sveta odmaknjene superheroje, izvrstno zamenjala popolnoma nova tematika, ki je znova ustvarila novo osebo v karieri MF Dooma. Menjava ega je več kot uspela, avtor pa je uspel ploščo pripeljati na nivo, kjer imajo bistvo in zvenijo sveže tudi povsem preproste besede, ki jih najdemo skozi večino plošče.
Dolgoletno čakanje na nadaljevanje kultne plošče »Operation: Doomsday« se je očitno izplačalo, s poudarkom, da je Mm… Food?, vendarle precej manj inovativna in navsezadnje tudi manj kvalitetna plošča. Res pa je, da ob količini plošč, ki jih je v zadnjih dveh, treh letih posnel isti človek, skoraj nihče niti ni pričakoval, da bo plošča prekašala njegov solo prvenec. Antiheroj z netradicionalnim flowom, ki predstavlja nekakšen antipol ta moment prevladujočemu flowu ter podajanju besedil, je v svoji ekscentričnosti uspel prepričati, da je bila precej razočarajoča plošča »Venomous Villain«, njegovega alterega Viktor Vaughna, le malce slabši trenutek njegove fascinantne kariere. Da pa ne bo pomote, je treba hkrati poudariti, da je leta 2004 isti človek že izdal boljšo ploščo, ki sliši na ime Madvillain. O vsem povedanem se lahko prepričate v naslednje tričetrt ure, ko boste po vrsti slišali »Beef Rapp«, »Hoe Cakes«, »Potholderz« skupaj s Count Bass D-jem, »One Beer«, katerega je sproduciral Madlib, »Poo-Putt Platter«, »Fillet-O-Rapper«, »Gumbo«, »Fig Leaf Bi-Carbonate«, »Kon Karne«, »Guinnesses«, »Con Queso«, »Rapp Snitch Knishez« skupaj z Mr. Fantastikom, »Vomitspit« ter »Kookiez«.
Jizah
Komentarji
komentiraj >>