Če pogledamo splošno stanje duha v slovenski javni – torej državni upravi, so včerajšnje jutranje aktivnosti uradnikov Urada za priseljevanje in begunce v Nastanitvenem centru Vič, nadvse presenetljive.
Če pogledamo splošno stanje duha v slovenski javni – torej državni upravi, so včerajšnje jutranje aktivnosti uradnikov Urada za priseljevanje in begunce v Nastanitvenem centru Vič, nadvse presenetljive. Tam je bil zadnjih deset let dom madeža slovenske begunske politike do beguncev iz območja nekdanje Jugoslavije – v Sloveniji brezpravnih oseb z začasnim zatočiščem. Trenutno se namreč nahajamo v državi, v kateri je državna uprava na dopustu. Enako velja tudi za vso politično garnituro, razen za morebitne na predsedniško mesto resno ciljajoče kandidate – zanje bo to poletje delovno. Celo tretja veja oblasti – sodišča, delujejo po poletno-dopustniški shemi in do 15. avgusta obravnavajo le nujne sodne primere. Vprašanje na mestu torej je, zakaj so uslužbenci Urada za priseljevanje in begunce oziroma po čigavih navodilih so letos ostali brez nedvomno zasluženega poletnega dopusta.
Da bo Nastanitveni centar Vič izpraznila, porušila in na njegovem mestu – daleč od radovednih oči – postavila sodobni po evropskih standardih zavarovani Azilni dom, je država sicer objavila že pred časom. Rok je postavila za 30. junij, Ministrstvo za notranje zadeve pa je za naloge izpraznjevanja določilo Urad za priseljevanje in begunce. Vmes je država celo nekoliko popustila pod pritiskom nekaterih domačih nevladnih in neformalnih organizacij, ki so se postavile ob stran Begunskemu odboru, ki so ga kot lastno telo ustanovili zadnjih deset let tam živeči begunci oziroma pardon, osebe z začasnim zatočiščem. Te imajo namreč bistveno manj pravic kot tisti, ki se jim prizna status begunca.
V Državnem zboru so 12. julija – torej dvanajst dni po poteku roka, ki jim ga je država določila za izselitev – nazadnje le po hitrem postopku sprejeli Zakon o dopolnitvah zakona o začasnem zatočišču, po katerem so do takrat deset let osebe z začasnim zatočiščem le dobile pravico do pridobitve stalnega bivališča, s tem pravico do dela in kasneje tudi do pridobitve državljanstva. Država pa je tem osebam za časa njihovega bivanja na slovenskem ozemlju od desetih vsaj 7 let delala krivico. Po vseh mednarodnih konvencijah, ki jih tudi sama rada podpisuje, je status začasnega zatočišča predviden le za največ dve do tri leta. Toda nič ne de, vest domače politike je sedaj čista, reč je pravno-formalno urejena in to bodi dovolj. Nadaljujmo po načrtih.
Praksa pa vendar kaže, da napak, zmot in zablod, ki jih v imenu uradne politike nad konkretnimi ljudmi delajo njeni birokrati – pa naj si gre za NC Vič ali pa AC Molotov – le ne gre za jemati tako tehnicistično. Tudi v primeru Nastanitvenega centra Vič namreč govorimo o povsem konkretnih človeških usodah. Kako naj se torej nekdo, ki je formalno šele po 12. juliju, ko je že dvanajsti dan po uradnem videnju – ilegalno, prebival na svojem domovanju zadnjih desetih let, nenadoma povsem praktično osamosvoji, da bo sposoben človeka vrednega življenja v ljubljanski kotlini? Njihove potrebe so sicer skromne – nemara bi zadostoval že razumen rok za ekonomsko osamosvojitev in posledično odselitev – toda ne, država ima za njihove zahteve gluha ušesa.
Slovenska država je očitno prepričana, da gre z njo na sprostitveni poletni dopust tudi vsa, z demokratičnim občutkom za sočloveka obdarjena domača javnost. Še več, zdi se, da so domači birokrati celo prepričani, da je prav dopustniško poletje najbolj primeren čas za vsako njihovo ne ravno demokratično potezo. Saj ni, da jim potem v demokratičnem potu pod javnim pritiskom ni žal, toda tudi vse tisto, kar je sijajnemu videzu mlade slovenske demokracije usmerjene v severnoatlantske povezave in evropske integracije moteče, je potrebno pomesti pod preprogo. In nekdo mora opraviti tudi umazano delo. V primeru AC Molotov so to neuspešno poskušali opraviti varnostniki zasebne službe G7, nad Nastanitveni centar Vič pa so se spravili kar sami državni uslužbenci Urada za priseljevanje in begunce. Da so ostali brez letnega dopusta, pa je kriva njihova lastna delodajalka – država.
Toda kljub šikaniranju, zastraševanju in izsiljevanju s strani državnih uradnikov, o katerih pričajo njihove izpovedi, gradbenim strojem ter po njihovem dvorišču postopajočim delavcem, prebivalci in prebivalke begunskega centra Vič svojih skromnih domov ne nameravajo zapustiti. Saj nenazadnje nimajo kam. Ali pa bom današnji medijski protest Begunskega odbora VIČ, Mirovnega inštituta, Amnesy international, Projekta Pregnanci – KUD-a France Prešern in Gibanja I KAPAK! dovolj, da se državni uradniki z njimi končno sploh začnejo pogovarjati, pa bomo še videli.
ODPOVED: Tudi v današnjem N-euro momentu sem se s pomanjkanjem humanizma domačih državnih uradnikov v zobeh, ukvarjal Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>