Četrtek, 20. 1. 2005
dani
Nocoj bomo v tem terminu prisluhnili zagotovo enemu najboljših in najbolj čustveno nabitih koncertov lanskega leta, saj verjamem, da bi se marsikdo brez razmišljanja pridružil mojemu mnenju. Sploh zato, ker so bila pričakovanja že kar previsoka. A nič zato, saj smo bili priče tako človeškemu, pravljičnemu, intimnemu, čarobnemu in že skorajda mističnemu koncertu, ki dokazuje, da se je preporod sodobnega neo-folk monstruma, ki razsaja predvsem na oni strani Atlantika, prijel tudi v naših krajih in v Kud Franceta Prešerna pripeljal kar zavidljivo število osveščenih in tudi neosveščenih poslušalcev ... (več) ...
... Takih, ki kot vse kaže najbrže vsaj v dnu svoje duše ljubijo primarno, arhaično in nostalgično komponento zvočne pokrajine – pa čeprav živimo v svetu nenehnega razvoja tehnologije, krutega kapitalizma in pehanja za informacijo ter trendi vseh mogočih vrst. Ok. Že res, da Kud France Prešeren še zdaleč ne bi bil tako poln kot je bil, če se nastop Cocorosie ne bi zgodil v okviru festivala Mesto žensk, saj je veliko obiskovalcev zatavalo na 'Karunovo ulico' povsem po naključju in najbrže niti niso vedeli v kaj se spuščajo, a to je že postranskega pomena. A po gromkem aplavzu in 'vzburjenih' ovacijah prisotnih, je bilo kaj hitro slutiti, da bosta Cocorosie na svojo stran pridobili tudi 'nepoučene' in jim pričarali kar se da magičen večer, ki še leta ne bo potonil v pozabo – vsaj za tale dotični osebek, ki sedajle razglablja o svojih čustvih in doživetjih, ki jih je (roko na srce) zaradi prijateljstva s sestrskim parom in intenzivnostjo same izkušnje kar težko preliti na prazen list papirja. Občutja so namreč še danes kar se da živa, primarnost doživetja pa tisti element, ki kliče po neodkritem in neslišanem.
A moram priznati, da niti sam nisem zares vedel, kako bo zvočno skrajno ponotranjena, osebna in krhka lirika ter zvočni labirint, ki v sebi skriva sledi predvojnega bluesa, folka, minimalizma, neo-klasike in še česa nedoločljivega in prepuščenega naključnemu srečanju, tudi funkcionirala na na odru - pa čeprav so bile koncertne recenzije svetovnega tiska še kako superiorne in skrajno navdušene. Razlog se je najbrže skrival v obeh protagonistkah tega otroškega 'cirkusa', ki nomadsko potuje po različnih delih sveta. Tako Bianca kot Sierra – torej, ustvarjalni par Cocorosie – sta bili v druženju pred koncertom in pogovorih že kar pretirano zadržani, že skorajda sramežljivi, da ne govorim o tem, da sem ves čas dobival občutek, da živita v povsem drugem, lastnem svetu in se kaj težko 'priklopita' na realnost, ki ju obkroža. Kot da prelepe godbe, ki jo delita s svetom, sploh nočeta več predstavljati, ampak skriti v sanjski svet brez predsodkov in omejitev. Ok. Mogoče malce pretiravam, saj je imel najbrže pri vsem prste vmes tudi strah pred novim okoljem, ki ju tokrat gosti, pričakovanje pred koncertom, trema pa je zagotovo opravila svoje. Sestri pač družno šele stopata na prava glasbena pota in pričakovanja so povsem upravičena, saj sta lep dokaz glasbenic, ki z vsemi štirimi branita svojo glasbo in nočeta pretirane medijske pozornosti, ki sta je trenutno tudi deležni. A na srečo so bili slabi občutki le v moji preobčutljivi in prezahtevni glavi, saj sta se po koncertu povsem sprostili, se na veliko presmejali, sproščeno stopali po Kudu zaradi več kot uspešnega nastopa in dokazali, da se razvijata v pravi profesionalki – pa čeprav včasih človeški faktor res prevlada, čustveni, romantični in občuljivi osebnosti pa sta itak že od nekdaj - vsaj iz pogovorov sodeč. In to kljub temu, da sta živeli trdo in nomadsko življenje, ki iz tebe preprosto mora narediti močno osebnost.
In že ob uvodnem pogledu na oder sem kaj hitro doumel, da nas tokrat čaka zares nepozabna izkušnja, ki bodo dovolila vpogled v dušo umetnika, ki se na koncertu popolnoma razda. Oder je bil namreč kot nekakšna dnevna soba oz. skrivno okno, ki omogoča vpogled v sanjski in intimni svet sestrskega dueta. Ali bolje – zazdelo se mi je, kot da prisostvujem prastari pravljici, ki se razkriva pred mojimi očmi z vsemi magičnimi karakterji, v katere se prelijeta sestri. Močan učinek pa je v prvem delu nastopa ponujala tudi vizualna podpora, ki se je naslanjala na magične mineštre terenskih posnetkov, abstraktnih koležev in njunih poslikav, ki so se povsem zlile z zasanjano in čustveno silovito glasbo. Tisto godbo, ki jo je poganjala predvsem neverjetna vokalna sposobnost obeh glavnih protagonistk. Kljub temu, da sta njuni vokalni tehniki, sama barva glasu, tempo, artikulacija in učinek, ki ga s tem primarnim sredstvom tudi dosegata, povsem različni, pa se na trenutke zazdi, kot da sta dva obraza ene in iste osebe, ki še bolje kot vsak zase, delujeta prav takrat, ko se srečata. Simbioza, dopolnjevanje in nenazadnje tudi 'izločanje' je prav neverjetno, izvor – kar pa itak dobro vemo – pa cilja na povsem drugačne konce popularne godbe. Sierra namreč s svojim treniranim opernim glasom in lahkotno izvedbo na trenutke spomni celo na samo Mario Callas – pa čeprav malce pretiravam -, Bianca pa v svojem žalostnem, melanholičnem in na trenutke že kar obupanem ter hrepenečem tonu dosega učinek, ki sta ga bili sposobni predvsem Bille Holiday in Bessie Smith. Sploh ne morem verjeti, da je belka, ki v sebi skriva tudi nekaj indijanske krvi, saj se zazdi, kot da je pred menoj temnopolta obiralka bombaža iz začetka prejšnjega stoletja, ki na jugu Amerike prepeva o življenjskih vprašanjih in hrepeni po nedosegljivem ter svobodi. In čeprav že na svojem prvencu potiskata liriko in vokale v ospredje kot gonilno silo vsakega komada, pa le-to pride še bolj do izraza v samem koncertnem srečanju – sploh, če je zvok tako dober in publika tako spošljiva kot v Kudu. Vokala sta namreč v živo tako prodorna, 'drugačna', topla, božajoča in človeška, da si ne moreš kaj, da od sreče ne bi potočil kakšne solze, da o mravljincih, ki so se plazili po mojem telesu, niti ne izgubljam besed.
A za vokalnim prispevkom ni prav nič zaostajala niti sama zvočno-inštrumentalna plat same godbe. Okleščena na primarno in omejena na idejo, ki že postaja mali kliše – torej, manj je lahko tudi več. Najbolj 'zaposlena' je bila zagotovo Sierra, ki je redno presedlala na akustično kitaro, klavir, po nepotrebnem pa zanemarjala harfo, ki je le redko prišla do veljave, medtem ko je Bianca skrbela predvsem za vse možne otroške igračke, ki ponujajo monotono ritmično podlago in vrsto zvočnih vzorcev – predvsem tistih, ki se dotikajo zvokov živalskega in človeškega sveta. Ok. Že res, da sta idejni usmerjevalki prav sestri, a v celotni realizaciji nista bili osamljeni. Za občasne spremljevalne vokale in dodatke na otroških igračkah sta skrbeli še neznana prijateljica benda in celo Sierrina in Biancina mama, ki sta ju na tej turneji tudi spremljali. Pričakoval sem sicer tudi Biancinega izbranca Devendro Banharta, ki naj bi bil skrito presenečenje večera, a se je odločil za samostojno evropsko turnejo in prav v tistem času gostoval na Portugalskem. A na srečo je bil Devendra prisoten vsaj v duhu, saj ste ga lahko zasledili vsaj v posemplani, predelani različici, ko je v še neizdanem komadu Techno Love Song razpredal o 'slabi', pogubni ljubezni. Ok. Upam, da bo naslednjič, ko prideta Cocorosie spet v naše kraje, končno tudi on zraven, saj bi bil že skrajni čas. In verjemite mi, da bom Bianco držal za besedo, saj mi je obljubila, da se bo moja želja enkrat le uresničila. Do takrat pa si bomo privoščili skorajda celoten in fenomenalen nastop Cocorosie, ki se je lani oktobra zgodil v Kudu France Prešeren na festivalu Mesto žensk. In to zaradi tega, da boste tisti, ki ste bili tega večera prisotni, lahko podoživeli magičnost in čustvenost nastopa, drugi, ki pa ste Cocorosie zamudili in se sedaj tolčete po glavi – in verjamem, da vas ni malo -, pa doživeli tisto, kar je neupravičeno zdrvelo mimo vašega ušesja. Na užitek!
Komentarji
komentiraj >>