Nedelja, 16. 1. 2005
dani
Tokrat se v Razširjenih Obzorjih spuščamo na geografsko področje, ki je – verjamem da – marsikomu precej neznano, mogoče celo eksotično, da o tem, da smo o Zahodu in njegovem informacijskem pretoku že ves ta čas bolje poučeni kot pa o Vzhodu, niti ne izgubljam besed. Kar je po svoje tragi-komično, a po drugi strani tudi razumljivo...(več)...
...Naj v temle uvodu potegnem nekaj vzporednic z npr. očitnim primerom nezavedanja koreninskega sveta, ki se je razvil skozi PR-ovske in medijsko pompozne najave nedolgo nazaj končanega glasbeno usmerjenega festivala, ki je pokrival mlade sile Vzhodnoevropske grude. Če pobrskam po spominu, mi je takoj jasno, da pravzaprav noben – pa naj je bil to promotor ali pač mediji – v svojih zapisih ni omenjal elektronskih pionirjev, oz. tistih, ki so v teh krajih največ pripomogli k razvoju in posledično uveljavitvi drugačnih godbenih praks. Kot da bi se dotični mladci iz. npr. Poljske ali pač Rusije razvili iz nič in sedaj odkrivali 'toplo vodo'. Lepo vas prosim. Saj je res, da mlade sile svoj navdih iščejo predvsem v angleško in nemško govorečem teritoriju, a srčno verjamem, da imajo v svojih možganih tudi vpogled v pretekle, revolucionarne 'prijeme' svoje rodne dežele – edino tako bi bilo smiselno celotno stvar razvijati naprej. Človek pač ne more govoriti o ruski glasbeni ponudbi, ki dandanes streže našim uhljem, ne da bi pri tem poznal, oz. se zavedal zgodovinskih okvirjev. Dandanes namreč še vedno ostaja dejstvo, da glasba spet ni tako drugačna kot je bila v preteklosti, uporabljena sredstva pa so bržkone tako napredovala, da lahko danes ideje, ki so bile pred npr. 50 leti neuresničljive na 'analognem', realiziraš skozi digitalno. In zato je prav, da se tokrat potopimo v svet nekaterih izbranih ruskih elektro-akustičnih pionirjev, ki bodo dokazali, da za svetovnimi glasbeni-idejnimi premiki niso prav nič zaostajali – in to kljub temu, da jih je 'zadela' ruska revolucija, trda roka komunizma, 'uničevanje' drugačnih, upornih ter 'škodljivo' mislečih, 'železna zavesa' in ne nazadnje hladna vojna. A naj že kar takoj razkrijem tisto uganko, ki se pritiče skorajda edinemu uporabljenemu sredstvu, ki je svojo izrazno moč razkril že v uvodu. Vsi ustvarjalci, oz. skladatelji, ki se bodo tokrat zvrstili skozi tole oddajo, bodo namreč predstavili različne poglede na izrabo legendarnega, a mnogokrat neupravičeno zapostavljenega inštrumenta, ki se ponaša z nazivom ANS sintesizer, njegovo prvo in eksperimentalno verzijo pa hranijo na nacionalni univerzi v Moskvi. In čeprav bodo moje misli najbrže zvenele nekoliko heretično, a dejstvo ostaja, da je prav omenjeni, prvi pravi sintesizer, ki je na tem planetu ugledal luč sveta – pa čeprav dandanes večina ljudi ta primat pripisuje Raymondu Scottu in njegovim radikalnim zarezom ter ne nazadnje komu drugemu kot Robertu Moogu. A zavedati se moramo, da je Rusija v prvi polovici prejšnjega stoletja – kljub svoji osamitvi in trdi roki, ki jo je izvajala domača vlada -, ponujala ne le radikalen napredek na področju izumljanja novih zvočnih 'aparatur', ampak bila tudi glasbeno še kako v teku s svojim časom. Če vemo, da bomo tokrat poslušali posnetke, ki datirajo med leti 1964 do 1971, je očitno, da je v tem času konkretna godba že močno predramila Evropsko grudo, Amerika pa se je med drugim že spopadala s 'prijemi' minimalistične šole. In če k temu dodam še npr. podatek, da je 'ruska eksperimentalna šola' – če ji tako rečemo v nekem posplošenem kontekstu – ponudila tudi take izumitelje in skladatelje kot je bil Lev Termin, ki je izumil kaj drugega kot theremin, potem je vsaj v temle uvodu mera bržkone polna, neke smernice za naprej pa že postavljene.
A vrnimo se raje nazaj k tistemu, zaradi česar smo pravzaprav tukaj – torej, ANS sintesizerju. Samo ime prvega sintesizerja na svetu namreč izhaja iz imena ruskega skladatelja Aleksandra Nikolajeviča Scriabina, ki je s svojim kreativnim delom in idejami o 'sintetiziranju' različnih oblik umetnosti, že leta 1938 navdahnil mladega izumitelja Evgenija Murzina. Slednji je namreč hotel narediti inštrument, ki bi bil sposoben sintetizirati kompleksen svet zvokov, sam sistem pa naj bi deloval, oz. izvajal glasbo brez prisotnosti skladatelja ali pač orkestra. Tehnična osnova tega revolucionarnega izdelka naj bi slonela na eni strani na tem, da je možno ohraniti vidno podobo zvočnega valovanja, na drugi strani pa na nasprotnemu cilju, da lahko sintetiziraš zvok iz umetno proizvedenega zvočnega valovanja. In kljub temu, da je osnovna ideja zvenela preprosto, pa se sama tehnična realizacija ANS sintetizatorja ni uresničila vsaj še dobrih 20 let. Najbrže predvsem zaradi dejstva, da je bil Evgenij Murzin inženir, ki je delal na znanstvenih področjih, ki niso bila povezana s samo glasbo, razvoj omenjenega sintesizerja pa je bil zanj le hobi, ki pa mu je na praktični ravni povzročal dolgoletne težave. A prav leta 1958 mu je to tudi uspelo – in še to predvsem zaradi tega, ker je usposobil poseben laboratorij ter okoli sebe zbral lepo količino inženirjev, tehnikov in glasbenikov – med katerimi moram omeniti vsaj Stanislava Kreitchija, ki je dejaven še danes ter gospoda Edwarda Artemieva, ki se ju bom dotaknil tudi v tem uvodu. Pomemben je še posebej slednji, saj je prav njegov sin, drugače tudi skladatelj Artemij, izdal tole kompilacijo, ki jo tokrat poslušamo, pri svoji založbi Electroshock, ki jo vodi skupaj s producentom Vladimirjem Krupnitskim. Družno namreč v minimalni nakladi 400-ih zvodov redno izdajata tako plošče kot kompilacije – namenjene dokumentiranju nekega časa in zgodovinskemu spominu -, ki ponujajo tako domače kot tuje ustvarjalce v polju elektronske, elektro-akustične, eksperimentalne in avantgardne glasbe, ki je večinoma spregledana in po nepotrebnem prepuščena pozabi.
In prav Edward Artemiev je tisti skladatelj, ki bi ga lahko brez dlake na jeziku proglasil za enega pionirjev ruske elektro-akustične in avantgardne glasbene ponudbe. Prav on je bil tudi eden prvih, ki je leta 1961, ko je bil ANS sintesizer tudi dokončno narejenen, njegovo zvočnost izrabil v polnosti, verjamem pa, da se ga nekateri med vami spomnete povsem podzavestno. Sploh tisti, ki ste oboževalci legendarnih režiserjev Nikite Mihalkova in Andreja Tarkovskega, ki je z njim redno sodeloval, saj je naredil zelo odtujeno glasbeno podlago za take klasike kot so Solaris, Stalker in Ogledalo. A to je bil le eden od njegovih obrazov, saj je poleg tega redno snemal plošče, naredil glasbo za otvoritev olimpijskih iger, ki so leta '80 potekale v Moskvi, izdeloval svoje inštrumente, podlegel tudi skladanju opere na temo Zločin in Kazen ter dandanes že zavzel pomembno mesto na področju avdio-vizualnih preformansov. Kot pa boste lahko zaznali v njegovih godbi – ob tej priložnosti seveda podrejeni zvočnosti ANS sintesizerja – pa toliko kot improvizaciji, avantgardi, minimalizmu, ambientali in elektro-akustiki, dolguje tudi zapuščini rockovske godbe in njenemu neprikritemu razdajanju čustvene sile, saj še danes priznava, da so imele na njegov način razmišljanja zelo pomemben pečat tudi skupine tipe King Crimson, Pink Floyd in zgodnji Genesis.
A za razumevanje celotnega doganja na področju Sovjetske Zveze in same vloge skladatelja, oz. glasbenika, je potrebno razkriti tudi nekaj osnovnih zgodovinsko-socialno-družbenih dejstev. Vsi dobro vemo, da je bila Sovjetska Zveza v tem času zaprta sama vase in v nenehnem boju s kapitalističnim Zahodom, zatorej ne preseneča, da je bila tudi alternativna umetnost – med drugim tudi glasba – sinonim za nasprotovanje trenutnemu, vladajočemu režimu. Sodobni ustvarjalci so bili zatorej potencialni agitatorji, ki pa jih je bilo - napram umetniškim tradicionalnim praksam in konvencijam – težje kontrolirati. Nihče iz vladajoče garniture si namreč ni želel čudnih in nevarnih idej, ki bi bile lahko potencialno nevarne za režim in prisotno ideologijo. Uporniki in njihovi manifesti so torej presedlali na stran disidentov, a dejstvo ostaja – vsaj po pričevanju nekaterih skladateljev in glasbenikov -, da sama glasba le ni bila tako na udaru režima, ki mu je v tem času poveljeval Brežnjev, kot pa npr. literatura, film, gledališče in podobno. Edward Artemiev celo priznava, da si kljub temu, da tale zgodba 'teče' za železno zaveso, lahko takrat od svojih prijateljev po svetu naročal tako knjige o glasbi kot plošče, pa se vlada ni kaj pretirano zmenila za to. V Moskvi naj bi v 60-ih obstajali celo t.i. 'domači klubi', ki so vrteli tako avantgardo, jazz, rock kot klasiko. Zanimivo pa je tudi to, da so bile plošče v tem času zasoljeno drage, saj je npr. ena stala kar 50 rubljev, kar si povprečen državljan s plačo 120 rubljev res ni mogel privoščiti. A obstaja tudi druga plat medalje. Režim je namreč podpiral le t.i. klasično glasbeno tradicijo, ki je zavzela ves medijski prostor – tako na radiu, televiziji kot na koncertih. Npr. rock in jazz glasba sta bila vedno povezana s t.i. višjo kulturo, zato ne preseneča, da so besede pisca Maksa Gorkega še kako odmevale, saj izjavil, da je jazz glasba za 'trde' ljudi.
In zanimivo, da je v tem času obstajala le ena, samcata založba Melodija, ki jo je sponzoriralo kulturno ministrstvo, vlada pa je določala katere stile, žanre in glasbene produkcijske smernice so tudi primerne za izdajo. Imeli so celo 'umetniški svet', ki se je dobival enkrat mesečno ter preposlušal in selekcioniral stvari, ki so šle v objavo. Poudarek je bil seveda predvsem na klasični glasbi, svoje skrajno omejeno mesto pa so dobili tudi nekateri popularni, rockovski, jazzovski in celo avantgardni ustvarjalci. A kot dobro vemo, je to za režim predvsem tuja, uporna glasba, ki bi lahko v srca in dušo ruskega delavnega naroda prinesla nevarne ideje. Zanimivo je tudi to, da je kompilacija, ki jo tokrat poslušamo, prav tako izšla že na tej založbi pred desetletji, a še to v zelo omejeni nakladi in s kar polovico manjšo vsebino kot pa smo je deležni tokrat. A dobro znana 'Glasnost' je prinesla predvsem dve pomembni spremembi -
Prvič – odprla je informacijska vrata in
Drugič – odprla se je možnost za svobodno komunikacijo na vseh področjih človeške dejavnosti.
Če se namreč Perestrojka nikoli ne bi zgodila, se mnogi ustvarjalci ne bi mogli pojaviti na Zahodu in prestaviti tiste ustvarjalne premike, ki so bili še kako pred časom. Ne nazadnje pa moramo vedeti tudi to, da so bili ruski skladatelji in artisti omejeni tudi na polju tehnološkega napredka, ki je diktiral tržne, kapitalistične zakonitosti Zahoda. Poleg tega pa je Perestrojka omogočila tudi razmah novih, privatnih glasbenih založb, drugačna glasba pa se je končno začela predvajati tudi na radiu in televiziji – pa čeprav z omejenimi sredstvi in v omejeni obliki. A nič zato, saj je prav, da omenim vsaj radijski program Tangarine Wave, ki sta ga na nacionalnem radiu vodila Sergej Tutov in Oleg Onoprienko, prva televizijska oddaja na temo drugačne, sodobne godbe pa se je prvič pojavila predvsem v Ukrajini.
In da našo zgodbo podkrepimo tudi s samo glasbo, bomo nadaljevali še s tremi še kako pomembnimi, a zapostavljenimi pionirji ruske elektro-akustike šole. Najprej bo na vrsto prišel Stanislav Kreitchi. Kreitchi je podobno kot Artemiev še kako pomembna osebnost, saj je že konec 50-ih sodeloval pri razvoju tega inštrumenta, ga proučeval dolga leta, na veliko sodeloval z Evgenijem Murzinom, delal glasbo za klasične orkestre, film, ples in avdio-vizualne performanse ter izdal kar nekaj elektro-akustičnih albumov nad katerimi bi se najbrže zamislil tudi sam Robert Moog. Sledil bo gospod Oleg Buloshkin s kompozicijo Sacrament, za nameček pa bomo slišali še eno redkih ženskih predstavnic – gospo Sofio Gubaidulino, ki nas bo očarala z aluzijo na Shakespearjev tekst v eni prvih, veličastnih ruskih elektronskih kompozicij Vivente – No Vivente.
Tisto damo, ki ni nič manj pomembna od npr. Artemieva ali pač Kreitchija, s to razliko, da je bila precej bolj na udaru vlade kot pa njeni soborci. Že zvočno posega po precej nenavadnih glasbenih prijemih, saj se je ta šolana glasbenica in skladateljica, napajala predvsem raziskovanju in improviziranju z redkimi ruskimi, kavkaškimi in azijskimi folk tradicijami in ritualnimi inštrumenti, katerih ideje je mešala s hitrim použitjem zahodnih glasbenih tehnik in idej, kar je bilo karakteristično tudi še nekaj ruskih skladateljev njene generacije kot sta Edison Denisov in Alfred Schnittke, ki sta najbrže nekaterim izmed vas tudi že znana in ju bomo v nadaljevanju še slišali. A gospa Gubaidulina ni bila omejena le na elektro-akustiko ali pač ANS sintesizer, ki je tokrat v ospredju našega zanimanja, ampak si je reputacijo priborila predvsem skozi pisanje glasbe za klasične orkestre, godala, violino, čelo, klavir in simfonično-zborovske 'postave'. Vedno je namreč stremela k temu, da bi njeni zvočni zapisi nenehno raziskovali nekonvencionalne tehnike zvočne produkcije, zaradi česar je po svetu pridobila vrsto nagrad in priznanj, na žalost pa jo je poslušalstvo zunaj Sovjetske Zveze spoznalo šele po letu '85, ko je tudi dobila dovoljenje za odhod v tujino. Podobno se je godilo tudi skladatelju, teoretiku in matematiku Edisonu Denisovu, ki ga bomo slišali v nadaljevanju, saj je bil tudi on klasično treniran skladatelj, ki je že v 60-ih študiral in proučeval tako klasična dela kakšnega Bartoka in Stavinskega kot napredne sile tipa Boulez in Stockhausen. V svoji glasbi, ki se je dotikala tako konkretne, elektro-akustične kot pompozne in orkestrirane neo-klasične godbe, je namreč raziskoval povezavo med religioznostjo in človekovo eksistenco, saj njegovo delo izraža predvsem simbolično moč melodije, harmonije, ritma in 'uglasitve', kar bo očitno tudi v kompoziciji Birds Singing, ki je ena prvih, tudi redno objavljenih stvaritev na ANS sintesizerju, v njej pa meša tako ideje minimalizma, ambienta kot konkretne godbe z manipuliranimi terenskimi posnetki živalskega sveta. Kompozicija pa povsem pooseblja tudi zapis Edisona Denisova o namenu njegovega dela. Gre približno takole – 'Lepota je osnovni faktor moje glasbe. To ne pomeni le lepih zvokov, ampak razumevanje 'lepote' v smislu lepih idej kot jih razumejo matematiki ali pač Bach. Najpomembnejša stran moje glasbe je njena liričnost.' Kratek in jedrnat, a vsekakor učinkovit zapis, ki bi ga lahko pristavili tudi k delu vsestranskih in uveljavljenih skladateljev Alfreda Schnittkeja in Aleksandra Nemtina.
Komentarji
komentiraj >>