Sreda, 19. 1. 2005
tomazza
Slovenija je država, ki si jo lasti samovšečni in samozadostni
državni aparat, v katerega se posamezniki in posameznice delegirajo po v naših krajih že od konca druge svetovne vojne, nemara pa še od prej uveljavljenem načelu partijske pripadnosti. Pravzaprav edina razlika od osamosvojitve naprej je zgolj empirično dejstvo, da partija ni več zgolj ena, pač pa da jih je več. Da eni tako še naprej vladajo, drugim pa je prepuščeno zgolj vsaj navidezno svobodno izražanje za samozadostni aparat neobvezujočih mnenj in vsake toliko sprehod do volišča, kar je pravzaprav zgolj ritual za reciklažo enih in istih političnih ideologij in obrazov, pa povsem nedvoumno dokazuje tudi postopek ratifikacije evropske ustave.
Slovenija je država, ki si jo lasti samovšečni in samozadostni državni aparat, v katerega se posamezniki in posameznice delegirajo po v naših krajih že od konca druge svetovne vojne, nemara pa še od prej uveljavljenem načelu partijske pripadnosti. Pravzaprav edina razlika od osamosvojitve naprej je zgolj empirično dejstvo, da partija ni več zgolj ena, pač pa da jih je več. Posledično se tako v državni aparat delegira na podlagi koalicijskega razmerja političnih sil, ki so skupaj na oblasti za posamezen parlamentarni mandat. Da eni tako še naprej vladajo, drugim pa je prepuščeno zgolj vsaj navidezno svobodno izražanje za samozadostni aparat neobvezujočih mnenj in vsake toliko sprehod do volišča, kar je pravzaprav zgolj ritual za reciklažo enih in istih političnih ideologij in obrazov, pa povsem nedvoumno dokazujeta vsaj dve stvari.
Tako denimo še glavni nadzornik domačega državnega aparata – Računsko sodišče - pogreša več transparentnosti v postopkih javnih naročil in porabe javnoproračunskih sredstev, denarja, ki nam ga z lahkoto tudi zaplenijo iz naših bančnih računov. In zakaj bi torej kaj drugega veljalo tudi za postopek ratifikacije Ustavne pogodbe Evropske unije, o katerem so to dopoldne in še kako uro čez prav tako netransparentno – glede na to kaj vse določa - na skupni seji razpravljali poslansko-partijski člani odborov državnega zbora za zunanjo politiko in za zadeve EU.
Sicer se že ve, da je bilo v navidezno demokratični razpravi za medijske potrebe domačih iz političnih postopkov soodločanja izrinjenih občinstev največ časa posvečeno prav tem, ali je sploh bilo zagotovljeno dovolj možnosti in časa za široko javno razpravo o ustavi ter obveščanje javnosti o vsebini tega, prav za vsakega posameznika znotraj Schengenskega zidu tako zelo določujočega dokumenta. Toda – in prav v tem se zrcali vsa ta silna samozadostnost domačega državnega oziroma političnega aparata – pravzaprav se že vnaprej ve, da bo Slovenija kot tretja izmed petnajstih držav, ki za mnenje o evropski ustavni pogodbi svojih, do sodelovanja na volitvah upravičenih državljanov, ne bo povprašala na referendumu, ta dokument z zakonom o ratifikaciji evropske ustavne pogodbe z dvotretjinsko večino potrdila na izredni seji Državnega zbora 1. februarja.
Pravzaprav ne preseneča, da so se za manj problematično možnost potrjevanja evropske ustave v domačih parlamentih v veliki meri odločile predvsem države nove članice Unije, ki so šele v zadnjih nekaj letih postale del skupnega evropskega ozemlja, za čigar temeljni dokument gre, ne pa denimo tudi ključne ustanoviteljice, kot sta Francija in Velika Britanija. Toda tisto, kar preseneča, je vsa ta naglica domačega samozadostnega oblastniškega aparata, znotraj katerega razlika med trenutno pozicijo in opozicijo pravzaprav sploh ne igra kake bistvene vloge. Glede projekta EU namreč miselno odstopajo zgolj na tem mestu omembe nevredni parlamentarni nacionalisti.
Nekoliko drugačno je sicer razmerje na relaciji med Državnim zborom in glede na lastno politično moč pravzaprav invalidnim drugim domom te domače kvazidemokratične ureditve, ki mu pravimo Državni svet. Glede na to, da bomo v prihodnjih mesecih priča javnemu spopadu za obstoj tega telesa, so in še to popoldne bodo tam še malo bolj glasni. Toda kljub vsemu svetniškemu viku in kriku je ratifikacijo evropske ustavne pogodbe že podprla Komisija Državnega sveta za mednarodne odnose in evropske zadeve. Med boljšimi, a zaman izrečenimi ugotovitvami navajamo Marka Juvančiča. Pri ratifikaciji evropske ustavne pogodbe je temeljno vprašanje demokratične udeleženosti posameznikov, princip, na katerega je ta samozadostni domači aparat pristal s podpisom na ta dokument in načelnim pristankom nanj, saj ga ta med drugim celo določa.
Toda da pa ne gre smrtno resno jemati vsega, kar piše tudi v evropski ustavni pogodbi, je nenazadnje že ob njeni sami ratifikaciji dokazala prav aktualna vlada, kateri bo brez dvoma 1. februarja ubogljivo sledil tudi njej partitokratsko podložni Državni zbor. Pravzaprav pa je takšna tudi konkretna evropska politična praksa. Predstavnica zunanjega ministrstva, Marija Adanja, je tako pred državnimi svetniki mirno pojasnila, da je razlog, da se je vlada oziroma koalicija odločila za pospešitev postopka ratifikacije, tih in torej ne javno transparenten dogovor članic EU, da naj bi države, ki zaradi oblastniškim garnituram na kožo uveljavljene zakonodaje naj ne bi imele težav z ratifikacijo, z njo pohitele in s tem dale zgled in zagon drugim državam. Politične garniture na prostoru Unije so kakopak enotne, nenazadnje so členi ustavne pogodbe sad njihovega usklajevanja posameznih nacional-interesov. Zgled in zagon sta tako potrebna zgolj za državljane tistih desetih držav, v katerih zaenkrat še vedno velja, da je potrebno tako ključne odločitve, kot je ta ratifikacija, sprejemati z referendumskim odločanjem državljanov.
Kako zelo samozadosten in pravzaprav klečeplazen pa je domači državni aparat pa pričajo izjave, da pa je do ratifikacije še dovolj časa za temeljito vsebinsko javno razpravo in obveščanje javnosti. Toda to le ne bo držalo, saj je do izredne seje Državnega zbora 1. februarja zgolj 12 dni, ne ta razprava in ne obveščanje pa se še sploh nista začela. Še najbolj pa v svoji aroganci do domačega državljanskega telesa prednjači stari-novi zunanji minister, Dimitrij Rupel. Urad no stališče Mladike je, da je potrebno šele naglo bližajoči se trenutek ratifikacije ustave za informiranje in približanje vsebine državljanom. Povedano z drugimi besedami: Najprej ustavo ratificirati, in se tako kot tretja država postaviti v vrsto za Vilnuški prijateljici Litvo in Madžarsko, zatem pa šele tudi javnost seznaniti z njeno vsebino.
Kaj pa potem pravzaprav sploh ostane tako domačim kot ostalim evropskim sodržavljanom iz petnajsterice članic, kjer bodo odločitev o tem najvišjem pravnem predpisu, ki določa temeljna načela in oblike družbene, politične in gospodarske ureditve šele z njegovo ratifikacijo tudi naše skupne države, sprejele vladajoče politične garniture? Ne vem, ne vem, mogoče pa ponovno v politično modo prihajajo uporni tlačanski kresovi, na katerih so se cvrli nekdanji fevdalni oblastniki.
ODPOVED: Tudi za današnji N-euro moment sem z samozadostnostjo domače vladajoče garniture in državnega aparata ter evropskimi zgledi v zobeh prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>