Nedelja, 23. 1. 2005
dani
Če ste mislili, da lahko priznano nemško založbo Kompakt, ki je imela in še vedno ima, pomemben vpliv na razvoj elektronske godbe, omejimo le na en, predvidljiv zvočni svet, ki največ dolguje le tehnoidnim in 'pohišnim' stvorom, ste se pošteno zmotili. Ne, nocoj na jedilniku ni nobenega prostora za plesni korak, kaj šele za prevladujoči ritem, ki bi razmigal naše okončine. Naš nocojšnji gost namreč s 'klasičnimi' preobrati založniškega posla te etikete, nima kaj pretirano skupnega, a še vedno ostaja pripet na specifiko njenih izdaj – plošče so namreč opremljene le z vizualno platjo, navedbo odgovornosti in naslovi komadov, ostalo pa je prepuščeno prosti domišljiji poslušalca...(več)...
...Nocoj vas namreč ne čaka neka specifično digitalna kreatura, ampak tista, ki katalog omenjene založbe potiska proti nepredvidljivi akustiki, atmosferiki, ambientali in neugnanemu hibridu elektro-organskega. Ok. Že res, da je bilo nekaj podobno usmerjenih in meditativnih plošč že izdanih tudi na ambientalnem oddelku založbe Kompakt, a rezultati so bili kar nekajkrat vprašljive kvalitete. To vprašanje pri projektu Klimek preprosto odpade, saj ponuja zares originalen vpogled v tiste smernice, ki sta jih že pred desetletji na plošči No Pussyfooting zastavila legendarna Robert Fripp in Brian Eno, ki sta - prav zanimivo - lani spet obudila svoje sodelovanje in se združeno vrnila nazaj v svet razpoloženjske ambientale.
Klimek namreč tvori že zelo uveljavljeno ime eksperimentalne frankfurtske elektro-akustike Sebastian Meissner, ki ni le glasbenik in skladatelj, ampak mož mnogih obrazov, saj se ukvarja tudi s fotografijo, dizajnom, teorijo in še čem. A najbrže ga najbolje poznate prav po njegovih izletih v ustroj založb Mille Plateaux, Sub Rosa in Beta Bodega, ki so gostile njegove najbolj uveljavljene projekte tipa Bizz Circuits in Random Inc. Prav s slednjim se je zapisal med prvoborce sodobne nemške elektronike, saj je skozi elektro-akustične preobrate potiskal eksperiment do skrajnih meja. A s projektom Klimek se je prvič odločil, da računalnik ne bo njegovo poglavitno orodje, saj se je hotel preizkusiti tudi v svetu, ki se razpleta predvsem ob pomoči akustične in električne kitare ter množice efektov, čez katere se prebija kitarska atmosferika. A ker ga klasična in linearna struktura komada ter izvirna zvočnost uporabljenega sredstva, niti ne zanimata preveč, pa vse kitarske vzorce, melodije in polete, kratkomalo zmanipulira, predrugači, razreže in ne nazadnje sestavi v nove, na repeticiji in potujevanju sloneče kompozicije. Meissner namreč poskuša (in na koncu tudi uspe) raztegniti, razširiti in potisniti osnovni zvočni svet kitare v kar se da veliko različnih smeri. In to je povsem razumljivo – sploh, če poznamo Meissnerjevo preteklost, ki velikokrat temelji na kolažih in zbirki zvočnih 'napak' in nesreč, ki pa v celoti funkcionirajo kot dobro utečen stroj, kjer nič ni prepuščeno naključju. Redki mojstri namreč uspejo iz tako primarnega inštrumentarija ustvariti tako večplasno in tekočo ploščo, ki bi jo v množici detajlov in koščenih tekstur, lahko kratko malo označil s skovanko ambientalni folk za urbano okolje. In če ste stari oboževalec Frippa in Ena, Fennesza, Pan American, kanadskega posebneža po imenu Loscil ali pač projekta Manual, vam bo tudi odvod Klimek sedel na vašo dušo.
Komentarji
komentiraj >>