Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
SOLEX: The Laughing Stock of Indie Rock ( Cargo, oktober 2004) (2571 bralcev)
Sreda, 26. 1. 2005
barbara



Kdo ne pozna Solexa, madžarskega križanca med kolesom in mopedom? Po njem se je poimenovala tudi Elisabeth Esselink. A Elisabethino prevozno sredstvo dela na prav poseben pogon.

E:Documents and SettingsbDesktopsolex.jpg

S pomočjo zvočnega eksperimentiranja glasu in semplov, ki jih zbirateljsko lepi skupaj v najbolj nenavadne zvočne kolaže. Vse se je začelo leta 1998, ko se ji je porodila ideja, da iz 25-centov vrednih plat, ki so se zaprašeno zbirale na policah njene amsterdamske trgovine, izbere najbolj bizarne in jih z umetnim dihanjem elektronskih aparatur ponovno oživi. Naslednje leto je sledil njen drugi album, Pick Up, pri katerem je uporabila predvsem posnetke, ki jih je snemala na koncertih. Repertoar je bil širok: od klasike do metala.
Rezultat pa je bila divja plata, polna razlezenih plasti, ki se nalagajo ena na drugo.
Kmalu so jo začeli oblegati fani iz vseh kontinentov in Solex je zaprla svojo ploščarno in se podala na pot.

Njen četrti izdelek, torej album, ki se mu bomo nocoj posvetili, je nastal po triletnem premoru. Premor ni ravno prava beseda. V tem času je Elisabeth pridno koncertirala po svetu in uživala v lepotah tujih dežel. Na to namiguje dnevnik, ki ga zapisuje na svojo spletno stran. Tam lahko vidimo kako med enim in drugim nastopom, v Benetkah lahkotno pije kapučino, večerja s prijatelji in keglja. Ona se preprosto zabava. In njen odnos do sveta se izraža tudi v njeni glasbi, ki je smešno bizarna, sveža, svojeglavo aranžirana in preprosto sproducirana. V vsem tem ima glavno vlogo njen vokal, ki ga Elisabeth uporablja kot inštrument. V tokratnem albumu se je njenemu dekliško nabritem vokalu pridružil še en inštrument baritonskih razsežnosti. Govorimo o vokalu Stuarta Browna. Ta avstralski velikan je bil tako navdušen nad njeno glasbo, da ji je poslal posnetek »White Albuma« od Beatlov. Popolnoma vokalen album, kjer Brown prepeva njihove komade.



Lahko rečemo, da predstavlja The Laughing Stock of Indie Rock spojitev njunih vokalov, ki še najbolj izstopajo v komadu Honkey Donkey in v You've got me, ki ga slišimo v podlagi.
Kontrastnima vokaloma se pridružujejo sempli kapljanja vode, žvižganja v vseh mogočih psihičnih stanjih, avtomobilska hupa, ki nadomešča zvok manjkajoče trobente iz njenih prejšnjih izdelkov. Vsi ti zvoki, ki so mojstrsko posemplani, prav lahkotno nadomestijo manjkajoč bend. Ne smemo pa pozabiti na kitaro, njeno večno spremljevalko. Tudi s kitaro se znajdemo v nerazpoznavnih razsežnostih njenega zvočnega miš-maša. Ta se razteza od zvoka špageti westernov in se preko bluesovskih solaž dotakne škripajoče živčnega prasketanja po strunah.

Iz vsega tega boste morda pomislili, da so njene plate pravi zvočni kaos. So in niso. Solex je kot kemik, ki eksperimentira z različnimi spojinami. Pri tem naključno izbira, kar ji pride pod roko. Eksperiment se ji kdaj posreči. Kdaj pa pride do silovite eksplozije, ki jih zna dobro zakriti z mašili, kot so kratki nevmesni onomatopeični stavki. Te zvoke uporablja tudi takrat, ko ji zmanjka besedil. Posledica tega je, da je vsak komad popolnoma različen in po svoje norčav. Tako kot naslovi komadov: Yadda Yadda No.1; Hot Diggitydog Run, Run, Run; Fold Your Heands Child, You Walk like an Egytian.
Morda je njen svet res nekje tam, na kakšnem utopičnem planetu. A tu na zemlji jo poznamo kot mojstrico kemije, če hočete tudi čarodejko, ki iz praznega klobuka potegne vse tiste predmete, ki ste jih vi že zdavnaj spravili na podstrešje.

S hibridnim vozilom Solex se bomo torej zapeljali po celotnem albumu The Laughing Stock of Indie Rock.
barbara

E:Documents and SettingsbDesktopOds-zw.jpg


Komentarji
komentiraj >>