Ob lanskoletni smrti nekonvencionalnega angleškega kantavtorja se bomo spomnili nekaj njegovih najboljših del iz njegovega najbolj plodnega obdobja, torej iz sedemdesetih let, na hitro ošvrknili osemdeseta/devetdeseta leta ter se na koncu ustavili pri njegovih zadnjih albumih, objavljenih na prelomu tisočletij pri nemški založbi Ruf Records. Za tiste, ki tega pri širšem občinstvu malo znanega in premalo cenjenega možakarja – zanj je angleški novinar Andy Kershaw rekel, da je bil punker, še preden je gibanje nastalo! – ne poznajo, naj namignemo, da njegovo glasbo morda pogojno (oz. le v nekaterih ozirih) lahko postavimo ob bok tisti Captain Beefhearta ali Toma Waitsa. O njegovem ugledu pri kolegih glasbenikih v šestdesetih pa zgovorno priča podatek, da so ga po smrti Jima Morrisona povabili v Doorse. In veste, zakaj je odklonil? Ker se mu ni ljubilo nositi ledrastih hlač!!! ...
Ob lanskoletni smrti nekonvencionalnega angleškega kantavtorja se bomo spomnili nekaj njegovih najboljših del iz njegovega najbolj plodnega obdobja, torej iz sedemdesetih let (npr. albuma Marjorie Razorblade), na hitro ošvrknili osemdeseta/devetdeseta leta (obdobje, do katerega je tudi sam posebej kritičen) ter se na koncu ustavili pri njegovih zadnjih albumih, objavljenih na prelomu tisočletij pri nemški založbi Ruf Records (Coyne je od srede osemdesetih živel v Nemčiji).
Coyne se je z glasbo resneje začel ukvarjati v šestdesetih letih, ko je ustanovil zasedbo Siren, ki je potem nekaj albumov objavila pri založbi Dandelion kultnega in prav tako lani preminulega radijskega novinarja Johna Peela. Coynov neposnemljivi glasbeni izraz odlikujejo navezave na rudimentarni blues in folk, folkovsko in rockovsko psihedelijo (ne čudi, da je napisal kar opero o kultnem ustanovnem članu Pink Floydov Sydu Barrettu) ter pozneje na alternativni rock, izšel iz postpunka. Bil je tudi pisatelj ter slikar, risar, ilustrator, ki je s svojimi deli velikokrat opremil lastne albume. V besedilih je bil neusmiljen tako do sebe kot drugih, seciral vsakdanje tegobe, se norčeval iz bogatunskih elit ali opisoval nenavadne osebe, ki jih je srečeval v svojem viharnem življenju. V šestdesetih je namreč delal kot terapevt v mentalni ustanovi (pozneje je bil sam prisiljen poiskati zatočišče v takšni ustanovi) ter svetovalec za zasvojence z drogo, kar je zelo pomembno zaznamovalo njegova besedila in v njih izpričan odnos do življenja.
Za tiste, ki tega pri širšem občinstvu malo znanega in premalo cenjenega možakarja – zanj je angleški novinar Andy Kershaw rekel, da je bil punker, še preden je gibanje nastalo! – ne poznajo, naj namignemo, da njegovo glasbo morda pogojno (oz. le v nekaterih ozirih) lahko postavimo ob bok tisti Captain Beefhearta ali Toma Waitsa. O njegovem ugledu pri kolegih glasbenikih v šestdesetih pa zgovorno priča podatek, da so ga po smrti Jima Morrisona povabili v Doorse. In veste, zakaj je odklonil? Ker se mu ni ljubilo nositi ledrastih hlač!!!
Komentarji
komentiraj >>