Petek, 28. 1. 2005
jizah
Bostonska legenda Ed O.G., oziroma v času svoje solo
kariere Edo G., se je tokrat pobratil s svojim starim prijateljem in enim največjih imen rapa devetdesetih, Pete Rockom. Prav Pete Rock pa je bil najbrž najodločilnejšo ime pri tem, da je projekt pridobil vsaj minimalno medijsko pozornost, saj njegov ugled z leti le pridobiva na vrednosti. Prav zato se je marsikdo zazrl v nepričakovano zanimiv projekt, kjer je Edo G. kljub precejšnji starosti zarapal surovo kot še nikoli in je tako predstavljal pozitiven kontrast funky in jazzy beatom Pete Rocka. Vesela plošča, ki nas spominja na zlato dobo rapa, si tokrat poslušamo tudi kot homaž zvoku devetdesetih, ki smo ga imeli vsi skupaj zelo radi. RADIO ŠTUDENT - TOLPA BUMOV na sporedu: 28.1.2005, on 19.00
EDO G feat. PETE ROCK My Own Worst Enemy (Fat Beats, 2004)
Zlata doba rapa je svoje najboljše trenutke doživela v prvi polovici devetdesetih let, ko sta bili na raperskem zemljevidu, z redkimi izjemami, le dve mesti – New York in Los Angeles. Seveda glasbe niso ustvarjali le v omenjenih velemestih, marveč tudi drugje, recimo v Bostonu, kjer je še pred famoznim Gurujem iz dueta GangStarr, mikrofon vihtel nihče drug kot ED O.G.. Vse skupaj se je dogajalo globoko v senci obeh velemest in Ed O.G. je za časa svojih najboljših del ostal premalo opazen, kljub temu, da je poskrbel vsaj za dve veliki klasiki devetdesetih »I Got To Have It« in »Be A Father To Your Child«. Že takrat je s svojimi teksti izstopal, saj recimo o starševski odgovornosti ni pisal skoraj nihče. Njegovi prvi dve plošči, ki ju je izdal pod imenom Ed O.G. & The Bulldogs sta bili po nepotrebnem prezrti, k večjemu uspehu pa ni pomagala niti založba Mercury, saj se takrat ni mogla meriti z veliko bolj oglaševanimi ploščami. Karkoli že, plošči »Life Of A Kid In The Ghetto« ter njeno manj uspešno nadaljevanje »Roxbury 02119«, sta vse do danes ostali podcenjeni, česar pa ne bi mogli trditi tudi za Edo G-ja, saj ga še danes cenijo mnogi raperji, producenti in poslušalci. Med njimi je tudi eden največjih in najboljših raperskih produkcijskih mačkov, veteran Pete Rock. O Pete Rocku in njegovem delu je znanega veliko, saj je poleg dveh odličnih plošč, ki sta v prejšnjem desetlletju izšli v kooperaciji z mcjem Cl Smooth-om, izdal še dve produkcijski nadaljevanji v seriji »Soul Survivor« ter sodeloval z največjimi raperskimi imeni. Medijsko pozornost je album pridobil prav s prezenco Pete Rocka, saj sta fanta podpisala ploščo kot Edo G featuring Pete Rock in tako se je rodil album »My Own Worst Enemy«, ki je v drugi polovici leta 2004 prispel na police plošč.
»My Own Worst Enemy« je poleg omenjenih dveh plošč že Edo G-jev tretji solo album, po dobrem solo prvencu »Truth Hurts« je namreč izdal še zelo potihem izdano ploščo »Wishful Thinking«. Na obeh ploščah je sodeloval z največjimi imeni rap produkcije, tokrat pa se je kot rečeno zatekel k Pete Rocku in tako poskrbel za svoj najboljši solo album. Bostonski emsi, ki ima v svetu raperskega podzemlja in neodvisnih založb strahospoštovanja vredno ime ostaja zvest svojim zgodnjim stvaritvam. Album tudi tokrat zveni iskreno, z zdravo mero politično zavednih in socialnih tekstov ter preprostim podajanjem rim, s katerimi nas vrača v devetdeseta, kar pa v tem primeru sploh ni slabo, saj si ob vseh mogočih izdajah še vedno radi zavrtimo plošče iz obdobja t.i. »golden ere«. Prav to vračanje v času in preprostost besed s katerimi se vračamo k osnovnim, nezapletenim tekstom, kjer je na prvem mestu pomen in šele potem vse ostalo je tisto, ki nas nostalgično spominja na obdobje naše mladosti, pozitivni teksti pa temu le še pritrjujejo. Izdelek tudi sam po sebi spominja na preteklost, saj je notranja knjižica narejene le na osnovnih štirih straneh, na plošči pa ni tudi nikakršnih skitov in ostalih dodatkov, kar je za današnji rap prava redkost. Ne verjamete? Kar pobrskajte po ploščah, ki ne vsebujejo vsaj intra in outra oz. uvoda in zaključka, kaj šele tistih tolikokrat nadležnih nepomenskih skitov. Poleg vsega tega je na plošči let 10 kompozicij, na katerih gostujeta še dva veterana Masta Ace ter Diamond D, pa Jaysaun in Krumb Snatcha, ne moremo pa zaobiti še najslabšega dela gostovanj, saj je enkrat z mikrofonom spoprijel tudi producent Pete Rock, katerega tovrstni podvigi se vedno končajo klavrno, a očitno še ni obupal. Zato pa so pravo nasprotje njegovi beati, ki se neverjetno dobro ujemajo s surovostjo Edovega vokala. Tudi Pete Rock ni odkril tople vode, niti je ni poiskušal najti, saj se je znova spoprijel z beati baziranimi na dobrih samplih funka ter jazza, s poudarjenimi trobili, ki so tako ali tako njegov zaščitni znak, pa scratchi v refrenih ter dobro postavljenimi bas linijami. Ne manjka tudi nežnih klavirskih ter kitarskih samplov ter vseh ostalih ritmov značilnih za Pete Rocka. Hkrati pa lahko ugotovimo, da se je tudi tak mojster uporabe trobil, kot je bil in je še Pete Rock počasi začel rahlo ponavljati. Poleg njega, ki je poskrbel za 7 beatov in je bil prisoten pri celotni proceduri albuma so za beate poskrbeli še Diamond D. iz ekipe D.I.T.C., Dj Revolution ter Dj Supreme One, vsi pa so se dobro vključili v kontekst vračanja v devetdeseta, kjer Edo poleg večinoma zelo pozitivne drže, kar nekajkrat pove kakšno pikro o kvaliteti današnjih raperjev in plošč, katere očitno jemle s precejšnjo mero ignorance, kot recimo v izjavi »I know you're wack, don't put our records to remind me«.
Plošča, ki nas zvočno, besedilsko in produkcijsko odpelje nazaj za kakšnih 10 let, je prijetna popestritev trenutnega precej stihijskega raperskega dogajanja, pri katerem igrata glavno vlogo marketing in promocija. Kombinacija starošolskega emsija, ki s preprostimi rimami pove bistvo ter beati baziranimi na starem funku, jazzu in trobilih. Poštenost katero čutimo skozi večino plošče in preproste tematike nam tako prinašajo ploščo v katero se ne rabimo kaj preveč poglabljati, ampak ob njej le veselo migamo in smo zadovoljni, žal pa nas kljub le 40-im minutam, ob koncu kar nekajkrat zmoti monotonost, saj se kaj konkretnega ne spremeni. Vsekakor prijetna popestritev neodvisne raperske scene, ki na trenutke odkrito koketira s povsem komercialnim zvokom, ki bi bil prenosljiv tudi za komercialne radijske in tv programe. O tem se lahko prepričate ob poslušanju naslednjih 10-ih kompozicij »Boston«, »Just Call My Name«, »Voices«, »School 'Em«, »Streets Is Callin`«, »Pay The Price«, »Wishing«, »Right Now«, v kateri za mikrofon znova nesrečno poprime Pete Rock, »Stop Dat« ter »Revolution«.
JIZAH
Komentarji
komentiraj >>