Ponedeljek, 31. 1. 2005
Peter
Hidrogizma je v zgodovini slovenske umetnosti precej redek križanec: po svoji zasnovi je ogromni glasbeni inštrument »na vodo«, ki ob delovanju postane prizorišče zvočnega performansa, hkrati pa je »mrtva« skulptura, ki so jo za svojo vzeli galerijski kustosi. Prva oblika hidrogizme je nastala davnega leta 1978, med njenimi izumitelji pa najdemo zelo različne ustvarjalce: psihologa Janija Osojnika, fotografa Dušana Piriha Hupa, fotografinjo Vesno Črnivec in pesnika Iztoka Osojnika. Po prvih eksperimentih so se predstavniki generacije, rojene v 50-ih letih, zavedli lepote in izraznih možnosti novega inštrumenta, tako da je kmalu nastala druga verzija hidrogizme, katere rekonstrukcija je že dober mesec na ogled v Moderni galeriji ... (v celoti...)
Radio Študent
RŠ recenzija, 31. 1. 2005 ob 15h:
Kapljična glasba v Ljubljani oziroma zvočna skulptura hidogizma
*Hidrogizma je v zgodovini slovenske umetnosti precej redek križanec: po svoji zasnovi je ogromni glasbeni inštrument »na vodo«, ki ob delovanju postane prizorišče zvočnega performansa, hkrati pa je »mrtva« skulptura, ki so jo za svojo vzeli galerijski kustosi. Prva oblika hidrogizme je nastala davnega leta 1978, med njenimi izumitelji pa najdemo zelo različne ustvarjalce: psihologa Janija Osojnika, fotografa Dušana Piriha Hupa, fotografinjo Vesno Črnivec in pesnika Iztoka Osojnika. Po prvih eksperimentih so se predstavniki generacije, rojene v 50-ih letih, zavedli lepote in izraznih možnosti novega inštrumenta, tako da je kmalu nastala druga verzija hidrogizme, katere rekonstrukcija je že dober mesec na ogled v Moderni galeriji v okviru razstave 7 grehov: Ljubljana – Moskva. Prejšnji četrtek je hidrogizma ponovno zazvenela tudi na koncertu, ki so ga pred številno publiko v Moderni galeriji odigrali vsi štirje njeni avtorji.
Osnovno konstrukcijo hidrogizme sestavlja ogrodje zidarskega odra, nenavadne oblike, ki v višino meri kakih pet metrov, vsaj dvakrat toliko pa v širino. Na njem so pritrjeni rezervoarji z vodo, od katerih vodi razvejana vodovodna inštalacija, ki se zaključuje v številne pipice, iz katerih voda kaplja na različna zvočila: kovinske sode, jeklene profile, pokrove konzerv in podobno odpadno šaro. Z odpiranjem pipic peformerji nadzorujejo hitrost padanja kapljic in s tem tempo njihovih udarcev ob pločevino, seveda pa se ob zlivanju različnih curkov kapljic hkrati zgradi bogata in na trenutke prav glasna »deževna« polifonija. Hidrogizma poleg kapljičnih oddaja še nekatere druge – predvsem kovinske - zvoke, eno izmed cevi pa Jani Osojnik uporablja tudi kot didjeridu. Zanimivo je, da hidrogizma zares deluje kot ogromni glasbeni inštrument, ki se kot vsak drug ravna po zakonih fizike in bi ga bilo mogoče z veliko vaje uporabljati zelo predvidljivo in se celo izogniti dejavniku naključja.
V tej smeri deluje druga vodna naprava, ki je pred novim letom gostovala v Ljubljani, v Galeriji kapelica – zvočna skulptura When it rains, kanadskega umetnika Gordona Mohanana, katere vodéno škrebljanje že ves čas poslušamo v podlagi. Pri njej je vodovodna inštalacija avtomatizirana in krmiljena preko MIDI vmesnika, tako da je mogoče zvoke kapljic, ki padajo na določene predmete, nadzorovati do nekaj delčkov sekunde natančno. Osnova naprave so vnaprej skomponirane MIDI sekvence, ki se predvajajo v obliki zvokov padajočih vodnih kapljic, ki udarjajo ob površine predmetov.
Slovenska hidrogizma je po ideološki plati morda bližje ameriškemu gibanju Fluxus, ki je konec petdesetih let prejšnjega stoletja zaslovelo s teoretsko daljnosežnimi happeningi, ki so vključevali tudi zvok vode. Prvi je sicer vodne zvoke v zgodovini zahodne glasbe neposredno uporabil John Cage v znameniti skladbi Water Music iz leta 1952. Vodéna glasba ni pomenila le uporabe novih zvokov in šumov, ki so bili do tedaj za skladatelje tabu, pač pa je odprla tudi nove performativne razsežnosti glasbe, ki so jih s pridom izrabili predvsem člani gibanja Fluxus.
Med njimi je za današnjo temo najpomembnejši George Brecht, ki je s svojo Drip Music s konca 50-ih let postal najbolj znani »art-dripper« ali umetnik-kapljičar, takoj za svojim učiteljem Johnom Cageom. Napotek skladbe Drip Music je bil preprost: »izvor vodnih kapljic in posoda naj bosta postavljena tako, da kapljice padajo v posodo.« Pri navidez tako dolgočasnem prizoru se po Brechtu zgodi, da male kapljice postanejo sila glasne in ustvarijo cel nov zvočni svet. To se lahko zazdi tudi poslušalcu hidrogizme, še posebej, ko kapljanje z različno hitrostjo, na različne podlage in iz več virov hkrati ustvari zapletene poliritmije, ki si jih človeški um sam ne bi mogel zamisliti.
Eno izmed kultnih načel, ki so jih zagovarjali člani Fluxusa, je bilo odrekanje vloge umetnika kot razsvetljenega uma, ki je aktivno spreminjal objekte okoli sebe v umetnine. Prisegali so na neposreden odnos z naravo in se mnogokrat zadovoljili z opazovanjem objektivne realnosti, pri čemer je predvsem George Brecht posebej občudoval umetniške dogodke, ki so se dogajali naključno. Dogajanje v mnogih njegovih inštalacijah je bilo povsem nenadzorovano, medtem ko smo že omenili, da bi v veščih rokah glasbenikov hidrogizma lahko postala pravi glasbeni inštrument. Morda to res ni bil nikoli njen namen, a predstavljamo si lahko, da jo je znala četverica pred 25 leti upravljati veliko spretneje kot danes. Nedavna ponovna oživitev hidrogizme v Moderni galeriji je bila zgolj dokumentarna in namenjena množici navdušencev, ki je niso uspeli spremljati v njenih pionirskih časih. Vse, ki ste zamudili tudi to priložnost, naj razveselim, da je Jani Osojnik še za letos napovedal izgradnjo povsem nove hidrogizme, ki bo delovala čisto drugače kot njena zarjavela predhodnica.
Na Japonskem naj bi bilo v 19. stoletju v navadi, da so ljudje poslušali kapljanje vode v glinene lonce, ki so jih imeli zakopane na vrtovih. Morda se vam bo zdelo, da vas nagovarjamo k »zenovski ezoteriki«, a to niti ni potrebno, da bi lahko uživali v kapljični glasbi. »Kozarec vode je kozarec«, je ugotovil že George Brecht. Poslušanje vode je lahko nadvse prijetno in zanimivo, čeprav bi si zlahka predstavljali tudi tiste, ki jih povsem razdraži že pipa nad umivalnikom, ki pušča. Če pa hočete še čisto racionalno razlago, zakaj opazovanje zvoka in vode pomembno, pomislite na tole: ko je nemški fizik Hermann Helmholz postavljal zakone akustike je opazoval prav valovanje vode, ki so ga povzročile padajoče kapljice, da si je lažje predstavljal zvočno valovanje.
Zvokom hidrogizme je v Moderni galeriji prisluhil Peter Kus.
Komentarji
komentiraj >>