Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Sobota, 12. 2. 2005, ob 19.00: THE DEAD TEXAN - The Dead Texan (Kranky Records, 2004) (2984 bralcev)
Sobota, 12. 2. 2005
dani



Naslovnica prvenca

Če se še niste naveličali značilnega in prepoznavnega klavirskega minimalizma, ki se peča s subtilnimi dotiki elektronske 'plemenitve', je bilo zadnjih par let kot naročenih za vašo dušo. Prostotočnih in 'iskalnih' albumov s tovrstno vsebino je bilo malo morje, na srečo pa prav malo takih, ki bi jih lahko označil za plevel ... (več) ...
... Vem, da je področje zelo široko in razvejano, a v spomin si lahko prikličemo vsaj polete Yanna Tiersna, utesnjeno komoro Sylvaina Chauveauja, zaroto Carstena Nikolaija in Ryuichija Sakamota, arhaično-melodične odvode založbe City Centre Offices, na čelu z duetom Swod in 'one-man' projektom Porn Sword Tobacco, da ne naštevam še vseh tistih akademikov in skladateljev, ki burijo svet sodobne klasike in se odpirajo novim izzivom. Izbira je torej pestra, enega od svežih primerkov pa imamo nocoj tudi na 'kuhalniku', saj bo tokrat govora o belgijsko-teksaški navezi, ki jo tvorita že zelo uveljavljena in visoko izobražena video artistka, filmarka, VJ-ka in animatorka Christina Vantzos ter vsestranski skladatelj, 'multiigraleć in podzemni borec Adam Wiltzie. Če vam ime prelestne dame ne pove veliko, ne nameravam pa niti naštevati vseh nagrad, ki jih je že prejela za svoje delo, pa toliko bolj izstopa ime dotičnega gospoda Wiltzieja. Slednji je namreč na neodvisni ameriški glasbeni sceni že prava velesila, sploh če pomislimo, da že preko petnajst let uspešno in 'sožitno' vodi ambientalni-drone duet Stars Of The Lid. Ob omembi slednjih se vam zagotovo že precej bolj svita kam se usmerjamo tudi z zvočno poslikavo. Stars Of The Lid sta že leta paradna konja čikaške alternative Kranky Records, s svojo neobičajno in od trendov odmaknjeno zagledanostjo v minimalistično šolo, repeticijo, sodobno klasiko, ki se 'preseje' skozi rockerske oči, post-rockom, 'polžjimi' premiki godalno-kitarskih mavric ter potrebo po revitalizaciji prastarih, a še kako aktualnih idej Briana Ena, pa sta bržkone potegnila za seboj tudi veliko mladih sil, ki prav toliko kot preteklosti dolgujejo tudi temu prostoru in času.

A da ne bo kdo mislil, da je Adam Wiltzie tista 'rockerska' persona, ki se je po naključju znašla v novem zvočnem svetu. Ne, saj je dober podatek že ta, kako sta z Brianom McBrideom sploh ustanovila Stars Of The Lid, ki so zelo pomembni za razumevanje naše zgodbe, saj bomo primerjali prav zvočni izraz matične skupine in stranskega odvoda. Spoznala sta se namreč še kot študenta na univerzi v Teksasu, kjer je McBride vodil tudi svojo glasbeno oddajo na radijski postaji v Austinu, Wiltzie pa je 'urejal' in 'uglaševal' zvok lokalnih bendov, med katerimi še najbolj izstopa že pokojna ekipa Bedhead. In njuna naklonjenost podobni muziki se je razjasnila prav na neki zabavi, kjer je Wiltzie hotel zavrteti kompozicijo Erika Satieja in dobil število grdih pogledov. Izjema pa je bil prav Brian. In ker že omenjam Erika Satieja, nisem daleč od resnice, če priznam, da je prav omenjeni predstavljal najbolj očiten vir inspiracije prvenca projekta The Dead Texan. Ok. Poleg bi lahko pristavil še število evropskih filmskih in elektrofonskih skladateljev, a bom nekaj enigmatičnega pridiha vseeno prepustil tudi vašemu domačemu delu – če se vas bo seveda glasba tudi dotaknila. Drugače pa imate itak obilo drugih možnosti, a ne?

In ker sem si tale tekst zamislil kot komparacijo dela Adama Wiltzieja v tandemu Stars Of the Lid in na projektu The Dead Texan, je prav, da podam nekaj osnovnih orientacijskih točk na temo podobnosti in razlik. In ker je podobnosti več, je prav, da začnemo prav na tem polju. Ker sem že omenjal navezanost na film in cinematični učinek glasbe, ki se odraža skozi vsako poro plošče, ki jo bomo slišali nocoj, je prav, da dodam, da je gospodična Christina Vantzos prispevala tudi dodatni DVD material z video posnetki in barvitimi koleži, ki so tudi sestavni del njunih nastopov, glasba in vizualna podoba pa sta del ene celote, saj se dopolnjujeta in spajata. A to je Wiltzie dodobra izkoristil že v Stars Of The Lid, saj so bila sodelovanja z različnimi video umetniki in filmarji nekaj samoumevnega, predpogoj za koncertno soočenje, ne smem pozabiti niti tega, da sta Stars Of The Lid redno sodelovala tudi s slikarjem Jonom McCaffertyem, ne nazadnje pa sta dodobra obsedena s kultom Davida Lyncha – še posebej z njegovo halucinogeno sago Twin Peaks.

Očitno podobnost lahko med obema skupinama poiščemo tudi skozi primerjavo zvočnih svetov skozi katere 'jadrata' prostotočno. Prvenec projekta The Dead Texan bi namreč lahko brez slabe vesti primerjal z zadnjim obdobjem Stars Of The Lid – še posebej če pomislimo na njuno najbolj ambiciozno trojno ploščo The Tired Sound Of Stars Of The Lid, ki je res izzvenela kot obsežna simfonija, skozi katero se je kar težko prebiti. Takrat sta namreč kitarski drone in repeticijo nadgradila z godali, trobili in klavirjem, ki pa sami glasbi ni ponujal priložnosti za pompoznost in spektakel, ampak ravno obratno – trojni album je deloval kot skrajno odtujena, na mikro delce razdrobljena in neverjetno počasna avantura, ki zahteva popolno koncentracijo in pozornost. Drugače slušna izkušnja izgubi ves svoj pomen in smisel. In podobno je tudi s klavirskim minimalizmom in ambientalno atmosferiko, ki jo Wiltzie plete skozi vsebino prvenca The Dead Texan. S to razliko, da sam meni, da je glasba The Dead Texan že kar preveč agresivna, da bi našla mesto pa kakšni od plošč Stars Of The Lid. Tudi se z njim ne bi povsem strinjal, saj lahko besedo 'agresivno' jemljemo zares z rezervo, ostaja pa dejstvo, da je tempo, razplet, zaljubljenost v komaj zaznavno melodijo in raztezanje bogate teksture, ki se nikoli zares ne razvije do konca, skorajda identičen, če ne pa vsaj zazrt v isti energetski vrelec. Ne nazadnje se vidi, da je glavni smerokaz obeh dvojcev prav Adam Wiltzie, ki pa se The Dead Texan vseeno loti na bolj 'evropofilski' način. Kar ne preseneča, saj Wiltzie že nekaj let živi in ustvarja v Belgiji, kar je razumljivo, če se spomnimo, da je odraščal v Teksasu in da je trend preseljevanja iz Ameriki v Evropo – še posebej v glasbeni sferi – že kar precej časa v močnem zagonu.


Komentarji
komentiraj >>