Četrtek, 3. 2. 2005
dani
Da ne bo slučajno pomote – tole ni niti redna niti prava koncertna plošča. Lahko bi rekel, da je nekje vmes. Glasba na njej je na eni strani povsem improvizirana, 'prizemljena' v trenutku ter povsem sveža, spontana zvočna izkušnja, na drugi strani pa se ne ponaša s posnetkom le enega, samega koncerta, ampak najboljšim izborom iz zelo obsežne kolekcije tovrstne izkušnje...(več)...
...Pred parimi leti se je namreč bostonski post-rock-karkoli bend Cul-De-Sac odločil še za eno smelo potezo ter počastil spomin na enega svojih največji glasbenih vplivov. Če so pred časom v snemalni studio privabili legendarnega Johna Faheya in kljub obilici težav posneli zelo zanimivo ploščo, pa so se tokrat odločili, da v koncertni ambient zajadrajo skupaj z gobčnim egotripom v podobi Dama Suzukija. Cul-De-Sac so namreč vedno častili tudi krautrock, Can pa so predstavljali eno od mnogih točk njihovega navdiha. A potrebo po skupnem sodelovanju vseeno niso izrazili bostonski kreativci, ampak je priletela prav v obratni smeri. Danes je namreč že dobro znana zgodba, da je Damo Suzuki ob neki priložnosti v roke dobil eno od mnogih plošč Cul-De-Sac ter bil nad njo tako navdušen, da je bilo sodelovanje le še vprašanje časa. In verjemite mi, da je taka zvočna zarota še toliko težja in bolj nepredvidljiva kot pa lahkotna improvizacija v nadzorovanih prostorih studia. Še toliko težja, ker prosto točni stil Suzukiju v njegovi bogati karieri nikoli ni bil tuj, ampak skrajno uporabno sredstvo za zvočni izraz, medtem, ko so Cul-De-Sac vedno stremeli v povsem drugo smer. V tisto smer, ki se rade volje odmakne 'instant' komponiranju v določenem prostoru in času. Nočem sicer reči, da Glenn Jones in kompanija ni navajena na vpeljevanje spontanega raziskovanja lastne identitete, a dejstvo ostaja, da imajo stvari precej raje pod kontrolo, nenadzorovani impulz in hojo po tanki vrvi, ki loči neuspeh od uspeha, pa raje prepuščajo boljšim 'obrtnikom'. Tako se je vsaj zdelo, ko se poslušalec pripravlja na koncertno srečanje, a zgodba se je na koncu obrnila precej drugače. Celo tako drugače, da sedaj Cul-De-Sac vidim v povsem novi, še neraziskani luči, ki pa jo obvladajo kot stari mojstri – brez zadržkov in z veliko mero koncentracije.
In da lahko povsem verodostojno govorim o kar dvojni in ne ravno klasični koncertni plošči, moram dodati, da sem se tudi sam udeležil enega iz vrste koncertov te tempirane in originalne zvočne zarote. Izbor komadov na plošči je namreč nastal iz kar 45-ih zabeleženih nastopov, eden od njih pa se je pred časom zgodil v skorajda do zadnjega kotička napolnjenem klubu K-Set sredi Zagreba – in prav posnetki iz tega koncerta so tudi med najbolj izstopajočimi primerki uspešnega sodelovanja dveh sožitnih entitet. In zato bom izhajal predvsem iz lastnega doživetja. Pravzaprav lahko rečem, da je glavna beseda pripadla predvsem bostonski ekipi Cul-De-Sac – pa čeprav se ve, kdo je tukaj stara 'zvezda', saj Damo Suzuki tega niti ne skriva. Ta trditev izhaja predvsem iz dejstva, da je bil zagrebški koncert razdeljen na dva dela. Lahko bi šel celo tako daleč, da bi rekel, da smo bili priče dvema ločenima koncertoma, ki sta tako po realizaciji, repertoarju, zvočnih idejah in rešitvah kot po čustvenih preskokih, delovala kot dva različna svetova. Prvi del koncerta je namreč pripadel le zasedbi Cul-De-Sac, ki je v komponirani verziji v slabi uri predstavila lep vpogled v lastno ustvarjalnost, saj so mešali komade iz lepega števila svojih plošč – tako iz preteklih kot iz zadnje uradne izdaje Death Of The Sun. In čeprav sem se nekoliko bal, da se bo njihova zavestna ustvarjalna osamitev, ki se je zgodila pred leti, nenehno spreminjanje zasedbe in ne nazadnje bogastvo dobri in slabih izkušenj, še kako poznala v njihovi medsebojni dinamiki in komunikaciji z občinstvom, ki pa zaradi pomanjkanja karizme, ni v ospredju, a je bila bojazen povsem zgrešena. Psihologija namreč nikoli ni bila moja najboljša točka, kar pa sploh ne preseneča. Preplet violine, semplov, tolkalskega tempa, globoke basovske linije in raznolikih kitarskih posegov, je bil namreč še kako kompakten, raznolikost njihove glasbe je bila vedno v ospredju, realizacija pa izvedena tako brezhibno, da se ti zazdi, da nova postava prijateljuje že desetletja. S tem, ko je idejni vodja in ustanovitelj Glenn Jones vpeljal mlade 'sile', je njihov izraz pridobil na širini, sprememba smeri pa je več kot očitna. A najbolj je izstopal prav kitarist Glenn Jones, ki je navdušil s svojim občutkom za melodijo, psihadelično odtujevanje in mojstrskim obvladovanjem svojega glavnega 'inštrumenta' – kvazi-izuma, ki mu je nadel ime The Contraption. Gre za srednje velik 'zaboj', v katerem se skriva množica efektov, domačih, 'kuhinjskih' pripomočkov in še česa, kar mu omogoča manipulacijo različnih kitar.
A če je bil uvod prepuščen le Cul-De-Sac, pa je drugi del nastopa, postregel s povsem drugačno sliko. S prihodom Dama Suzukija na oder, je namreč ambient pridobil na karizmi, hedonizmu in spontanemu razpletu 'dogodkov'. V naslednjih dveh urah odrskega teatra, ki ga lahko uprizori neuravnovešeni Suzuki, smo bili namreč priče povsem spontanemu 'teku', sprotnemu skladanju in ustvarjanju nečesa še neslišanega in povsem svežega. Lahko bi rekel, da so si sproti 'izmišljevali' nove kompozicije, ki svojega izvora ne črpajo niti iz Suzukijeve verbalne preteklosti, kaj šele predelane inštrumentalne podlage, ki so se že znašle na kakšni od preteklih plošč Cul-De-Sac. Ne, priče smo bili dolgotrajnemu, a nikoli razvlečenemu, kaj šele predvidljivemu zvočnemu udaru, ki je dvorano spravil na noge. In čeprav improvizirana medigra lahko kaj hitro zatava v prazno ali pa se zacikla v ponavljanje tem in vzorcev – sploh, če v igri ni prekaljenih mojstrov tega početja -, pa lahko rečem, da je dotično sodelovanje točno vedelo, kdaj mora celi stvari reči konec. Komade so namreč skorajda vedno končali ob pravem času – na tistem previsu ali pač vrhuncu, ki počasi že vodi v kaos in linearnost. Najbolj pa je zagotovo navdušilo prav dejstvo, da je bila celotna izkušnja še kako silovita, napeta in skrajno skoncentrirana. O intenzivnosti poteka koncerta še najlepše priča prav en, skorajda uničujoč podatek. Sredi zvočne orgije si je namreč nek pijan zagrebški posebnež hotel 'prisvojiti' kitaro polno navdahnjenega Glenna Jonesa, ki je reagiral tako burno, da je kitaro zalučal prav v omenjenega 'nesrečnika' ter zdrvel z odra. Bil je tako na koncu z živci, da je hotel kratko malo končati nastop, a si je na srečo premislil. Saj ga povsem razumem, saj ni pravi improvizator, ne nazadnje pa je bil s svojimi prijatelji v popolnem 'transu', kjer je posluh vsakega detalja še kako pomemben za pravo interakcijo in interpretacijo, vsaka motnja pa kaj hitro poruši sistem. A na srečo je bil to le kratek, neprišteven stik, ki skupinskega sožitja ni razbil, ampak ponudil priložnost za razmislek. Vsekakor nepozaben koncertni utrinek, ki vam bo kakšno od impresij ponudil tudi v nadeljavenju, ko bomo prisluhnili izboru kosov s plošče Abhayamudra. Komadov pa niti ne nameravam naštevati, saj se skrivajo le za naslovi mest v katerih so nastopali – npr. Berlin, Zagreb, Beograd in tako naprej. Vse kar lahko naredim je, da vas prepustim nekaterim zvočnim užitkom koncertne izkušnje, ki je združila skupino Cul-De-Sac in Dama Suzukija.
Komentarji
komentiraj >>