Sobota, 5. 2. 2005
dani
Mešanje prefinjene montaže terenskih posnetkov, akustične nežnosti in sempladelične kulinarike bržkone ni nekaj revolucionarnega in novega v svetu popularne muzike, da bi sedaj mislil, da odkrivam nov svet. Daleč od tega, a moram priznati, da redkim dandanes uspe te prastare zvočno-ustvarjalne ideje prenesti v svež odtok, ki kliče po presežku in spoštovanju tradicije. V nekoliko bližnji preteklosti je to še kako lepo uspevalo duetu The Books, najnovejše presenečenje, ki se skriva v neomejeni podobi zasedbe Climax Golden Twins, pa povedano nadgradi še nekoliko bolj poglobljeno, sledi subtilnemu razgaljanja neslišanega in svojo poglavitno inspiracijo poišče v pozabljenih kotičkih polpretekle glasbe zgodovine ... (več) ...
... Če namreč omenjeni newyorški dvojec The Books svoje zvočne vzorce za manipulacijo išče tako v svetu televizije, reklamnih spotov, talk-showov, radijskih prenosov športnih dogodkov, intimnih pogovorov otroka in očeta kot v sferi gorečih krščanskih pridig, pa se zasedba Climax Golden Twins odloči za preskok iz sedanjosti v skrivnostni svet pozabljenih preteklih dni. V svoje neo-folk-minimalistično-karkoli podložene zvočne uspavanke namreč zmontirajo vrsto odlomkov iz vinilk, ki datirajo globoko v 20-ta in 30-ta leta prejšnjega stoletja. Ustanovna dvojica te bizarne in čudaške entitete iz Seattla – rokohitreca Rob Millis in Jeffery Taylor – je namreč preprosto obsedena z arhaično zvenečimi, izgubljenimi ploščami – pa tu ne ciljam le na zapise glasbe, ampak na prevzete in zmanipulirane semple terenskih posnetkov narave, avdio čestitk, osebnih zapisov bližnjemu in zamaknjenih recitalov literature. Z odklonom v raziskovanje preteklosti namreč dosežeta, da le-ta spregovori v novem, svežem kontekstu, ki je odtujen od originalnega vira in namensko uporabljen za preskok v svojem pomenu in interpretaciji. Prav s temi intimnimi dodatki pa pesem napojita tudi z vizualno podobo, skrivnostno preoblikovanim sporočilom in podata tisti vsebinski sklop, ki poskuša najti vezno linijo med različnimi časovnimi obdobji. A v skladanju le-to ne izvedeta pretenciozno, na 'velika vrata' ali pač z namenom medsebojnega spopada – zanima ju le to, ali lahko tako preteklost kot sedanjost usklajeno bivata in se dopolnjujeta v 'skupnem' prostoru in času.
A kljub temu, da sem Climax Golden Twins odkril šele lani, pa to še zdaleč ne pomeni, da sta začetnika. Odkritje je pravzaprav nakazala moja zaljubljenost v založbo Sublime Frequencies, saj je prav Rob Millis stari prijatelj kulta Sun City Girls, za dotično založbo pa je izdal že kar precej nenavadnih zvočnih dokumentov, ki svoje vire nabirajo iz popotovanj po Aziji. A to je le malenkost in skorajda nepomemben podatek, ko enkrat razkrijem dosedanjo ustvarjalno pot njegove matične zasedbe. Climax Golden Twins, ki je sicer v osnovi duet, a redno prepušča prostor tudi drugim godcem, so namreč v več kot ducat let trajajoči karieri posneli že preko 20 nosilcev zvoka, nešteto kaset, gospod Millis vodi tudi lastno založbo Fire Breathing Turtle - namenjeno 'odbitkom' in 'odlitkom' -, redno delajo muziko tudi za neodvisno filmsko produkcijo, ples ter vizualne instalacije, ne nazadnje pa ne smem pozabiti niti tega, da so si pridobili največ podzemne reputacije prav preko koncertov, saj so med drugim spremljali celo take kulte kot sta Mudhoney in Sonic Youth. Vsekakor zavidanja vredna kariera, ki fascinira, navdušuje pa neverjetna raznolikost materiala, ki neugnano sili na vse možne strani. Ko prisluhneš nekaterim njihovim albumom ter primerjaš njihovo kreativno in razvojno pot, se ti zazdi, kot da imaš opraviti z različnimi skupinami, ki le stežka izpostavijo kakšno oprijemljivo podobnost. Lahko jih navdahne kitarski hrup, elektronska manipulacija, 'konkretno', minimalizem, tradicionalne azijske muzike, tropska eksotika, neo-folk lepota, impro elektro-akustika ali pač nekaj kar ostaja prepuščeno dodatnim pustolovskim avanturam v svet domišljije. Ne smemo pozabiti, da je tole 'sanjska' glasba, ki dopušča veliko odprtega prostora poslušalcu, ki lahko zapolni spominske luknje ter doda lastne 'instant' impresije. To je pravzaprav edina vezna linija med njihovimi ploščami, saj sami priznavajo, da je preskakovanje med razpoloženji, žanri in stili nekaj samoumevnega, saj živimo v 'zahodnem' svetu, ki ima na voljo in izbiro preveč stvari.
A informacijska poplava jih je tako 'razburila', da so vedno na sledi spremembe, obljubljajo pa tudi, da naj bi bila naslednja plošča povsem v stilu disko muzike – karkoli že to pomeni, saj jih ne smemo jemati preveč resno, ampak tudi skozi oči zdravega humorja in pozitivnega pogleda. A ker bomo na sodbo o naslednji plošči morali počakati še nekaj časa, je prav, da v nadaljevanju podam še nekaj ugotovitev ob poslušanju njihove zadnje, sijajne plate Highly Bred And Sweetly Tempered. Najbolj očitno je to, da so se premaknili predvsem v sferom prave, izdelane pesmi. Če so v preteklosti oboževali predvsem abstrakcijo, imajo sedaj na voljo čas in prostor za razvoj vsebine z repom in glavo. Melodija se prvič pojavi v ospredju prav vsakega komada, preplet akustike in 'elektrike' pa nima nobenih zadržkov v skupni medigri. In začuda nikoli niso in nikoli ne bodo potrebovali še kaj več kot pa le nekaj analognih pripomočkov, sempler, kitaro, klavir in nekaj doma narejenih pripomočkov. Za čaranje in sanjanje je to več kot dovolj, plošča pa pravi balzam po kakšni burni in ponoreli noči. Saj veste – za mirne dni.
Komentarji
komentiraj >>