Po sedmih letih, natančneje pa od 11. decembra 1997, je naposled v veljavo stopil Kjotski protokol o zmanjševanju emisij toplogrednih plinov, ki so glavni vzrok za spremembe podnebja na domačem planetu. Kljub temu, da za okolje skrbeči politikanti 114 držav, med njimi tudi Slovenije, ki so ga do sedaj že ratificirale, kar tekmujejo v visokoletečih besedah o usodnosti in pomembnosti tega dogodka za razreševanje problematike perečih podnebnih sprememb, za katere se že povsem nepreklicno ve, da predstavljajo eno največjih groženj človeštvu v sedanjem in prihodnjem času, pa je vključitev Kjotskega protokola v veljavno mednarodno pravo v prvi vrsti politična in ne okoljevarstvena poteza.
Po sedmih letih, natančneje pa od 11. decembra 1997, je naposled v veljavo stopil Kjotski protokol o zmanjševanju emisij toplogrednih plinov, ki so glavni vzrok za spremembe podnebja na domačem planetu. Kljub temu, da za okolje skrbeči politikanti 114 držav, med njimi tudi Slovenije, ki so ga do sedaj že ratificirale, kar tekmujejo v visokoletečih besedah o usodnosti in pomembnosti tega dogodka za razreševanje problematike perečih podnebnih sprememb, za katere se že povsem nepreklicno ve, da predstavljajo eno največjih groženj človeštvu v sedanjem in prihodnjem času, pa je vključitev Kjotskega protokola v veljavno mednarodno pravo v prvi vrsti politična in ne okoljevarstvena poteza.
Kjotskega protokola, ki pravzaprav od držav, ki so mu pristopile, zahteva zgolj, da v obdobju med letoma 2008 in 2012 zmanjšajo svoje izpuste toplogrednih plinov za najmanj pet odstotkov v primerjavi z letom 1990, namreč ne podpirajo nekatere, po stopnjah onesnaževanja ključne države, ki jim je pravzaprav že tako ali tako prav malo mar za veljavno mednarodno pravo.
Pri sami uveljavitvi Kjotskega sporazuma je tako glavno vlogo odigrala po svojem spoštovanju mednarodnega prava ne ravno sloveča Rusija, ki poskrbi za okoli 17 odstotkov emisij toplogrednih plinov. Ruska duma ga je sicer ratificirala novembra lani, toda zgolj s pridržkom. Rusija bo namreč sodelovala samo v prvi fazi protokola, torej zgolj v obdobju od leta 2008 do 2012. Nato pa bo preučila, ali je protokol v skladu z ruskimi interesi. Kar z drugimi besedami pomeni, da bo počakala, kaj ji bodo Evropska unija in druge razvite države, ki si za njegovo uveljavitev prizadevajo, ponudile. In če ponudba ne bo zadovoljila ruskih apetitov, bo Rusija Kjotski protokol po letu 2012 zamrznila.
Nobeno presenečenje pa ni, da so od Kjotskega protokola odstopile Združene države Amerike. Predvsem zaradi političnih učinkov vzpostavljanja zaupanja z drugimi akterji v mednarodni skupnosti, na katerega je stavila demokratska predsedniška zvezda v podobi Billa Clintona, je v njegovem zadnjem mandatu Bela hiša Kjotski protokol sprva sicer podprla. Toda potem se je na predsedniško oblast povzpel George Bush mlajši. In povsem v skladu z njegovo politično prakso ignoriranja mednarodne skupnosti in zanjo obvezujočega mednarodnega prava, ta pravzaprav ni odlašal in ta spet politični in ne okoljevarstveni dosežek njegovega demokratskega predhodnika je potonil v zgodovinsko pozabo.
Toda ne več tako zelo napredna težka industrija Združenih držav Amerike je največji onesnaževalec okolja s toplogrednimi plini na svetu, saj je količinsko zaslužna za kar četrtino vseh emisij teh plinov na svetu. O ratifikaciji Kjotskega sporazuma pa zaenkrat še ne razmišljajo niti na Kitajskem, saj bi njegova določila delovala neproduktivno na naglo rastoče kitajsko gospodarstvo. Da je njegovi državi v imenu kratkoročnih gospodarskih koristi prav malo mar za dolgoročno usodnejše posledice spreminjanja podnebja, je potrdil tudi avstralski premier John Howard.
Da je Avstralija, ki mimogrede drži rekord po izpustu toplogrednih plinov na prebivalca in se že kar nekaj časa ubada s posledicami vse tanjše plasti ozona, ki deželo kengurujev ne varuje več pred rakotvornimi in drugimi posledicami ultravijoličnih sončnih žarkov, zgolj ameriški satelit, je bilo sicer tako ali tako jasno že pri po mednarodnem pravu še vedno nelegalni vojaški okupaciji Iraka. Toda uradno stališče Canberre je, da je Kjotski protokol skorajda nekoristen in celo škodljiv za države, kot je Avstralija, dokler vanj ne bodo vključeni največji onesnaževalci na svetu, kot sta ZDA in Kitajska.
V okoljevarstvenem smislu je pravzaprav še sreča, da se je Slovenija s prvim majem lanskega leta pokorila suverenu iz Bruslja. Ker je Evropska unija ena glavnih podpornic in zagovornic globalne uveljavitve Kjotskega sporazuma, so k temu zavezani tudi aktualni domači oblastniki iz sedanje Vlade in vladajoče koalicije v Državnem zboru. Pravzaprav jasno je, da bi se tudi Strateško ekonomski svet mlajših modrecev sedanje domače vlade opredelil za stališče Združenih držav in njihovih satelitov, ki v neolioberalni maniri ukrepe za varovanje okolja razumejo zgolj kot oviro za razmah tega statističnega gospodarskega razvoja. Zato Vlada Janeza Janše Mića Mrkaića in njegove ekipe mlajših modrecev za mnenje o tem raje sploh ni spraševala.
Svoj lonček k svečanosti tega političnega in ne okoljevarstvenega dogodka je sicer pristavil pravzaprav najbolj politično motivirano nastavljeni domači okoljski minister vseh časov, Janez Podobnik. Za nekaj dodatnega prihodka Podobniku in še štirinajstim drugim aktualnemu političnemu trenutku primernim akademikom in državnim uradnikom je sicer z ustanovitvijo Klimatskega komiteja poskrbela že zadnja vlada aktualnega predsednika države Janeza Drnovška. Toda golo statistično dejstvo je, da miniaturna Slovenija, v kateri ima od tega statističnega gospodarskega razvoja konkretne koristi zgolj politično-ekonomska elita, ni ravno globalno relevanten faktor pri onesnaževanju okolja z emisijami toplogrednih plinov. Na včerajšnji slavnostni seji taistega Klimatskega komiteja tako niso izpostavljali, kaj bo to pomenilo za splošno okoljsko kvaliteto življenja za vse prebivalce na te strani Alp, pač pa da se nam od trgovanja s kvotami dovoljenih emisij toplogrednih plinov obetajo predvsem nove poslovne priložnosti.
Kaj nam bo torej Kjotski protokol? Sam protokol sicer problema podnebnih sprememb še zdaleč ne bo rešil. Že letos bi se morali začeti pogovori o obveznostih posameznih držav v naslednjih ciljnih obdobjih po letu 2012. Ti pogovori bodo dolgotrajni in težavni, saj bo za učinkovit boj proti podnebnim spremembam treba sprejeti nove obveznosti zmanjšanja emisij toplogrednih plinov. Nad tem pa niso navdušeni samo v Rusiji, pač pa tudi v nekaterih državah članicah Evropske Unije. Uveljavitev Kjotskega protokola je tako v prvi vrsti politični in ne okoljevarstveni dosežek, s katerim se v prvi vrsti poskuša rešiti in nazaj v veljavo obuditi mednarodno pravo in ponovno vzpostaviti okvire delovanja mednarodne skupnosti. Toda ali lahko o čem takem sploh govorimo, če vsa ta politična prizadevanja gladko ignorirajo v Združenih državah Amerike?
ODPOVED: tudi današnji N-euro moment sem s političnimi in ne okoljevarstvenimi implikacijami uveljavljenega Kjotskega protokola v zobeh prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>