Radio Študent
Glasbena redakcija
Tolpa bumov, sobota, 9. oktobra 2004

Sex Mob – Dime Grind Palace (Rope A Dope Records, 2003)

*Jazzovski glasbeniki so si od nekdaj sposojali ali bolje rečeno prilaščali neštete pesmi ali motive iz drugih glasbenih miljejev. Pa najsi je šlo za takoimenovano »resno« klasično glasbo ali, kar se pogosteje dogaja, za uspešnice popa, rocka ali funka. Predelave vsem znanih uspešnic, ki v rokah jazzerjev in v novih aranžmajih običajno doživijo temeljito preobrazbo, pa so lahko dvorezen meč.

Obstaja namreč nevarnost, da se band, ki v repertoar redno uvršča številne tovrstne predelave, ostane obeležen kot zabavljaški, žurerski band, od katerega pri vsakem novem projektu pričakujemo nekaj podobnega. Kaže, da se newyorška četverica Sex Mob, ki je doslej dodobra predrugačila komade Abbe, Princa, Nirvane, Jamesa Browna, Rollingov, teme iz filmov o Jamesu Bondu ter celo proslulo Macareno, zaveda te nevarnosti. Na njihovem novem albumu Dime Grind Palace ni odbitih in navdihnjenih različic znanih melodij, predelali so le dva standarda, ostale skladbe pa so avtorske. Naj takoj poudarimo, da to niti najmanj ne zmanjša zabavnosti sočne godbe, ki jo zasedba preigrava s pomočjo četice gostujočih glasbenikov.

Basist Tony Scherr, bobnar Kenny Wollesen, saksofonist Briggan Krauss ter glava projekta, trobentač Steven Bernstein so na snemanje albuma povabili med drugim slidovskega kitarista Davida Tronza, saksofonista Petra Apfelbauma, klarinetista Douga Wieselmana ter velikega pozavnista Roswella Rudda, sicer Bernsteinovega idola in vzornika. Album so posneli v živo v studiu, torej brez nasnemavanj in tudi brez posebnih priprav, kar daje komadom otipljiv občutek ustvarjalnega kotla, kakršnega ponavadi doživimo na posrečenem jam sessionu.

Komadi si sledijo kot na soundtracku, se prelivajo drug v drugega ter tvorijo tekoč zvočni niz. Doseganje tega fluidnega, zgoščenega zvoka je toliko bolj intrigantno, ker se Sex Mob še naprej poslužujejo prvin drugih žanrov od duba in elektronike prek funka, soula in rock'n'rolla do bluesa. Pri poslušanju albuma ima poslušalec včasih občutek, da gre za spretno zloženo radijsko opremo, sestavljeno iz skladb različnih izvajalcev! Hkrati pa je bandu, kljub številnim gostom in njihovimi prispevki, uspelo ohraniti svoj prepoznaven zvok.

Skladbe so večinoma podložene s čvrstim, nepopustljivim ritmom, ki se poigrava s funkovskimi in dubovskimi obrazci. Takšna zankasta ritmika je imenitna osnova za hipnotično zanesenost, ki jo dodatno poudarjata električna kitara in klaviature, na to gibko godbeno gmoto pa pihalci limajo svoje udarne skupinske pasaže, občasno prebodene z našpičenimi solo izleti.

Edina »težava« s to razslojeno, iskrivo, hudo nalezljivo muziko, kjer se navdihnjeno izmenjujejo bluesovske, funkovske, dubovske in jazzovske teme, skorajda psihedelična sfumatoznost pa tekmuje s furiozno nabritimi svobodnojazzovskimi norenji, je v tem, da jo bo štiričlanska zasedba težko na enak način predstavila v živo. Zato je poslušanje albuma Dime Grind Palace le pogojno ustrezen uvod v prvi ljubljanski in drugi slovenski nastop Sex Mob – še vedno nam v glavi odmeva njihov izjemen nastop na festivalu Jazz Cerkno –, je pa obvezno zvočno čtivo za vsakega, ki ga mikajo avanturistične, nove godbe, ki se ne menijo za namišljene pregrade med žanri, generacijami in zgodovinskimi obdobji. Dobra godba je pač dobra godba, ne glede na to, ali jo je napisal Count Basie, Kurt Cobain, Keith Richards ali Strauss. Seveda je ta godba še boljša, če jo igrajo Sex Mob.

Komadi:

1. Entrance Music
2. Kitchen
3. Dime Grind Palace
4. Translation 1
5. Blue And Sentimental
6. Mothra
7. Slide Serenade
8. Translation 4
9. Nobert's Weiner
10. Baby Let Me Hold Your Hand
11. Translation 2
12. Artie Shaw
13. Call To The Freaks
14. Translation 3
15. Conk Buster

ter
16. Exit Music

Oddajo je pripravil Mario Batelić.