MARILYN CRISPELL/ BARRY GUY/ PAUL LYTTON
Petek, 14. januar 2005; Cankarjev Dom, Ljubljana ... (v celoti...)
RADIO ŠTUDENT
OFF PROGRAM- RECENZIJA
ponedeljek, 17. januar 2005 ob 15.00
MARILYN CRISPELL/ BARRY GUY/ PAUL LYTTON
Petek, 14. januar 2005; Cankarjev Dom, Ljubljana
*V petek zvečer smo imeli priliko prisluhniti izvrstnemu triu, ameriško- britanski navezi pianistke Marilyin Crispell, v zadnjih dveh desetletjih ene največjih pianistk v sodobnem jazzu, z britansko navezo- basistu Barryju Guyu in tolkalcu Paulu Lyttonu z izkušnjami v svobodno improvizirani godbi. Že samo dejstvo, da trio predstavlja spoj afro- ameriške tradicije jazzovske godbe in poizkus odmika od nje ter izgradnjo lastne zvočne identitete evropskih jazzovskih svobodnjakov šestdesetih nam priča, da trio Crispell/Guy/Lytton predstavlja odmik od klasičnega formata jazzovskega klavirskega tria, s tem pa odmik od historično zaznamovane hierarhije znotraj zvočnosti in polet v medprostor skupinskega sozvočja, oziroma muziciranja.
Trio je svojo skupno ustvarjalno pot začel v l. 2002, ko so pri švicarski založbi Intakt izdali svojo prvo ploščo, naslovljeno ''Odyssey'' po kompoziciji Barryja Guya. Vendar so se niti skupne ustvarjalne avre začele tkati že v sredini devetdesetih, ko je Marilyn Crispell gostovala na plošči tria, ki ga dolga leta vodi britanski pihalec Evan Parker v družbi z Guyem in Lyttonom. Vsi trije so skupaj izvajali orkestralne kompozicije Barryja Guya v njegovem znamenitem London Jazz Composers Orchestra in v manjšem ansamblu Barry Guy New Orchestra, ki je kot središče svojih kompozicij vzel ravno klavirske vragolije Marilyn Crispell.
Trio je v svojem dvodelnem nastopu posegal predvsem po Guyevih kompozicijah z že omenjene plošče ''Odyssey'' in njenega imenitnega nadaljevanja, lanskoletne ''Ithaca''. To nakazuje predvsem na dejstvo, da je resnični vodja tria Barry Guy, oznanjanje nastopa pod taktirko Marilyn Crispell pa je bodisi posledica njenega dvodnevnega gostovanja v Ljubljani, bodisi zgolj tržna poteza, saj se očitno v promotorskih krogih Crispellova očitno bolje trži. Če so izraz tria kritiki večkrat primerjali z delom Annette Peacock, se ji je trio odolžil z branjem ene njene kompozicije. Resda pa je trio posegel tudi po dveh kompozicijah Crispellove, kar lahko nakazuje na avtorsko, s tem pa tudi na bodočo spremenjeno zvočnost in izraznost v delu tria.
Koncert se je pričel z daljšo improvizirano uverturo v kompozicijo ''Odyssey'', ki temelji na žametni osnovi Guyevega kontrabasa, skrbno izbranih otožnih barv v nizu tonskega izzvenevanja basovskih strun, ki nato iskrivo preidejo v toplo, počasno melodijo, na katero Crispellova lepi razdrobljene lirične pasaže, Lytton pa večinoma prši in barva, akcentira skozi igro činel. S tem pa so se že nakazale tudi glavne poteze petkovega nastopa, ki je izzvenel v maniri komorne glasbe, zvočnosti, ki jo po potezah prej uvrstimo v kanon sodobne klasične tradicije dvajsetega stoletja, kot pa v jazzovsko godbo. Izraznost Barryja Guya in njegovih kompozicij namreč nima središča v eni sami godbeni tradiciji oziroma idiomu, temveč zveni v razkrižju klasične glasbe, predvsem poglobljenem branju baroka, njenih modernizmih in historičnih avantgardah, jazzu druge polovice prejšnjega stoletja in svobodno improvizirani godbi. Spoj teh tr adicij v kompozicijah deluje izjemno suvereno, lahno, k čemur pripomore seveda suverenost njenih izvajalcev. Guy je za trio priredil nekaj svojih starejših kompozicij, ki jih je pisal za orkester. Med njimi smo slišali vsaj ''Odyssey'' in ''Double Trouble Too'', ter za potrebe tria spisani ''Void'' in ''Zig Zag''. V komornem sozvočju Guy posega po različnih skladateljskih sredstvih, od običajne notacije, bazirane na razplojevanju melodije, razbijanju časovnosti in metrike skozi Lyttonovo uporabo tolkal, gestikulacijo in uporabo elementov grafične notacije, ki služi za razplamenjevanje improvizatorskih veščin. Na nastopu je ta element v večji meri žal umanjkal, saj je trio večji del posegal zgolj po kompozicijah, medtem, ko nam obe plošči ponujata prgišče iskrivih skupinskih improvizacij, kjer se struktura umakne zaupanju, lucidni intuiciji, imaginaciji in skupinskemu komponiranju v samem trenutku. Improvizacije so na koncertu dobile bodisi obliko krajših solističnih pasaž v službi grajenja dinamike, igre kontrastov in širjenja zvočnosti, bodisi kot daljše uverture ali dramatični zasuk v zvočnem toku. S tem so se hočeš nočeš izoblikovale vloge, v katerih je prednjačil predvsem izvrstni Barry Guy. Njegovo igro odlikuje skrb za niansiranje zvoka v vsem barvnem spektru, raznolik karakter in smisel za njegovo vratolomno prečenje, prehajanje iz arca v pizzicato, razširjene tehnike igranja s tolkali in objekti ter podaljšanja tonov s pedalom. Ko se docela razplamnti v improvizacijski svobodi, pa pokaže vso zalogo svoje neskončne zvočne imaginacije. Žal pa sem sam dobil občutek, da se z Guyem kot središčem tria na nastopu ostala dvojica ne razpusti v zadostni meri, oziroma, da predvsem prevzameta svoji vlogi v zvočnem toku, z redkimi avanturzmi, presežnimi izleti. Lytton je tako predvsem lenobno barval in redkeje poudarjal, s svojimi oluščenimi posegi v samo zvočnost pa le redko zablestel. Crispellova, za mnoge dejansko znana kot ''klavirski vihar znotraj sodobnega jazza sličen robustnejši zvočni govorici Cecila Taylorja'', pa se je pokazala v čudovitem liricizmu, z mehko roko in pretanjenim smislom za tonski izzven, plasiranje in razvejanje melodij, manj pa kot vihar klastrov, donečih tonskih grozdov. Ti so se pojavljali le v obliki donečih dekonstrukcij, ali dramatičnih posegih v bolj srboriti skladbi ''Zig Zag'', ki je v dvodelen koncert, ki se je zaključil s krajšo skupinsko improvizacijo vnesel malce več dinamike in zanosa.
Glavna odlika koncerta tria Crispell/Guy/Lytton ne leži samo v virtuoznosti posameznikov, pri čemer predvsem Guy in Crispell občutno pričata tudi o virtuoznosti, ki izhaja iz klasične glasbe, pač pa v pravi meri prepletenih elementov, ki podajajo spremljiv značaj radikalizmom znotraj njihove glasbe. Percepcija in odziv na sam koncert publike v sicer manjšem številu je bil namreč skrajno raznolik, od komentarjev tipa 'radikalne free jazz'' do ''umirjene a drzne komorne glasbe''. To pa priča o mojstrstvu tria, prepletu izrazito samosvojih avtorskih doprinosov, ki nam lahko zagotavljajo še več godbenih užitkov v prihodnosti. Letošnji jazzovski abonma se je tako začel predvsem poučno ...
Luka Zagoričnik
Komentarji
komentiraj >>