Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Ponedeljek, 17.1.´05, 19h: PAOLO CONTE: Elegia, Atlantic records, november 2004 (2753 bralcev)
Ponedeljek, 17. 1. 2005
barbara



Dobrih devet let smo čakali na novo studijsko ploščo »advokata iz Astija«, kakor so ga začeli klicati someščani, potem pa še vsa Italija. Danes 68-letni Paolo Conte se je odločil, da se bo med številnimi živimi nastopi po vseh večjih evropskih in ameriških metropolah, po izvedbi svojega avtorskega musicala in neštetih sodelovanjih z raznimi muzičarji ponovno zaprl v studio in posnel zbirko zgodb, ki jih je v vseh teh letih nabral. Te zgodbe so dobile ime elegija, žalostinka. Pravzaprav je Elegija, prvi in naslovni komad, ki odpre album, samo nek otožen vonj po preteklosti, ki se zasvetlika samo v kratkem preblisku, ki se recimo zgodi takrat, ko se peljemo po ravni cesti in samo vozimo in dolgo ni nič... (v celoti...)
RADIO ŠTUDENT
Glasbena redakcija
TOLPA BUMOV; 17. januar 2005

PAOLO CONTE: Elegia, Atlantic records, november 2004


*Dobrih devet let smo čakali na novo studijsko ploščo »advokata iz Astija«, kakor so ga začeli klicati someščani, potem pa še vsa Italija. Danes 68-letni Paolo Conte se je odločil, da se bo med številnimi živimi nastopi po vseh večjih evropskih in ameriških metropolah, po izvedbi svojega avtorskega musicala in neštetih sodelovanjih z raznimi muzičarji ponovno zaprl v studio in posnel zbirko zgodb, ki jih je v vseh teh letih nabral. Te zgodbe so dobile ime elegija, žalostinka. Pravzaprav je Elegija, prvi in naslovni komad, ki odpre album, samo nek otožen vonj po preteklosti, ki se zasvetlika samo v kratkem preblisku, ki se recimo zgodi takrat, ko se peljemo po ravni cesti in samo vozimo in dolgo ni nič.

Celoten album deluje kot album fotografij. Ko ga listamo, vidimo njegovo preteklost, ko ga je ob poslušanju jazza še žgečkalo pod podplati. Vidimo potovanja, preplute oceane, prašne metropole, preplesane noči v ritmu rhumbe in tanga. Vidimo njegove ljubezenske afere, ki se končajo med modrimi rjuhami v nekem sivem dnevu. Je pač Italijan, velikan in slon, tako kot se je po novem poimenoval: »Sono gigante/ Sono elefante«.

Paolo Conte je še vedno samotar in avtarkičen. Ne mara preveč ljudi. Nabiti avditoriji, ki se polnijo ob njegovih nastopih, so mu tuji. Takrat je sam na odru. On in črn klavir, ki ga še najbolj spominja na velikega bika, s katerim gre v boj. In cela Italija ga sprašuje, zakaj je tako daleč od medijev? Zakaj recimo še nikoli ni nastopil na najbolj razvpitem Sanremskem festivalu?

Pravzaprav se je njegova glasbena pot začela ravno tam. Takrat, ko je za Adriana Celentana napisal pesem »Azzurro«. Takrat, davnega leta 1973 zmagovalno pesem, ki jo danes prepevajo turisti na avtobusih, ko se vozijo po italijanski pokrajini. Sledile so uspešnice »La copia piu bella del mondo«, »Tripoli 69«, »Onda su onda«, »Via con me« in mnoge druge.
Leta 1974 izda svoj prvi album, naslovljen preprosto »Paolo Conte«. Od takrat je minilo že dobrih trideset let. Paola so vzeli za svojega predvsem Francozi in Nemci. Lansko leto pa se je predstavil tudi ameriški publiki. Njegova priljubljenost je rasla postopoma. Vsa ta leta je preživel s kovčkom v eni roki. In v tem nomadskem življenju je tudi vzniknila njegova glasba.

Tudi njegov zadnji album »Elegia« je zbirka teh popotniških diapozitivov, ki morda na prvi pogled oziroma posluh pustijo v nas nekaj mlačnega. Ta začetni občutek se z večkratnim poslušanjem otopli. Predvsem takrat, ko postanemo bolj pozorni na natančno in trezno orkestrsko petnajsterico glasbenikov, ki jih Conte prav pikolovsko izbira. Izpostaviti bi bilo potrebno predvsem Sergia Bonija, izvrstnega pihalca na francoskem rogu, in Stefana Canutija na bassoonu. Oba tvorita izvrsten duet v komadu »La casa Cinese«. Komadi so preprosto aranžirani, bolj nekakšna spremljava alegoričnim zgodbam, ki so na trenutke fellinijevsko obarvane. Predvsem v »Chissa« in «Bambolah«, v katerem Conte pravi svoji ženski, da je danes riba, ki jo mora scvreti, ker je nanjo nor, nekoč pa je bil odprta knjiga, ki bi jo bilo vredno prebrati. Conte je ostal tudi ironičen. V komadu »Sandwich man« se skriva oblečen za velikim reklamnim napisom. Skriva se pred ljubeznijo in tak hodi po mestu. Na koncu pa ugotovi, da ima raje kavbojske filme kot ljubezenske zgodbe.«Voglio gli Indiani/ non voglio l'amor«.

Pri njem je vse izraženo v dvopomenkah. In to je tisti čar njegovega liričnega sveta, ki je kdaj tako filmsko daleč od preprosto živečih zgodb, hkrati pa, če želimo, pri dosegu roke.
Conte je po moje tudi edini Italijan, ki poskrbi za prevod besedil. Če vas bo zamikalo, si privoščite njegovo zadnjo Elegijo. Istoimenski komad pa gre nekako tako:
Imel sem vedno veliko strast za glasbo/ tisto malo zarjavelo/ toplo in obarvano s sivino/ metropola/ skušnjave so prihajale in odhajale/ kaj bom naredil iz sebe?/ ko sem vozil se je noč naenkrat ustavila/ prihajal sem iz doline, kjer se je megla mešala z oblaki/ na ramenih sem začutil žgečkanje/ kaj hočeš ti od mene?/ za sabo sem puščal nedolžno in občutljivo mladost/ ljubezen je lep, a votel histeričen vrač/ je preprosto božanje roke/ kaj se bo zgodilo z menoj?/ odrasel objem v gledljivi tišini/ prižiga čas teme/ lep čas/ v zraku si nekaj začarala/ kaj si ti zame?

barbara





Komentarji
komentiraj >>