Vsa tragedija posamičnih zgodb vsaj 18.305 ljudi, 26. februarja 1992 na podlagi navadne birokratske depeše uslužbenca Ministrstva za notranje zadeve Slavka Debelaka izbrisanih iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije, še bolj pa brutalni razplet, oziroma predvčerajšnja nasilna prekinitev gladovne stavke peščice izbrisanih posameznikov v avli stolpnice TR 3, kažeta, v kakšni državi pravzaprav živimo.
Vsa tragedija posamičnih zgodb vsaj 18.305 ljudi, 26. februarja 1992 na podlagi navadne birokratske depeše uslužbenca Ministrstva za notranje zadeve Slavka Debelaka izbrisanih iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije, še bolj pa brutalni razplet oziroma predvčerajšnja nasilna prekinitev gladovne stavke peščice izbrisanih posameznikov v avli stolpnice TR 3, kažeta, v kakšni državi pravzaprav živimo.
Pred trinajstimi leti so uradniki te države na podlagi omenjene depeše takrat Direktorja uprave za upravne zadeve Republike Slovenije in v imenu prav te države nezakonito iz statusa stalnega bivališča izbrisali povsem konkretne ljudi. Fizično in psihično nasilje s strani zasebne varnostne službe Sintal nad gladovno stavkajočimi v preddverju nebotičnika TR 3 ter posledična sprenevedanja za varstvo zakonitosti v državi pooblaščene policije, za izvajanje odločb Ustavnega sodišča v tej državi izvoljenih politikov in naposled še samega vodstva te privatne in paradržavne varnostne službe Sintal pa dokazujejo, da je naposled dokončno izbrisana tudi demokratično-pravna država Slovenija.
Da razplet dogodkov potrjuje, da v Sloveniji še zdaleč ne veljajo več bojda demokratični Evropi primerne norme, pač pa praksa, ki so ji vsakodnevno priča v denimo banana republikah Južne in Srednje Amerike, v katerih so centri kapitalske moči v imenu lastne varnosti obdani z vojskami do zob oboroženih zasebnih plačancev, sicer že kar nekaj časa ugotavljajo tudi v uradu varuha človekovih pravic. Tako je namestnik varuha človekovih pravic Aleš Butala med drugim ob brutalnem razpletu nočnega dogajanja v TR 3 pojasnil, da imajo privatni koncesionarji zagotavljanja varnosti pravico zahtevati, da ljudje, ki ogrožajo varnost ljudi in premoženja, zapustijo varovano območje. Če pa se te osebe na tovrstne pozive ne odzovejo, pa da lahko uporabijo tudi najmanjšo potrebno silo za njihovo odstranitev, vendar le v primeru, če drugače ne morejo preprečiti neposrednega ogrožanja življenja ljudi in premoženja, ki ga varujejo.
Prav vsakomur pa je najbrž jasno, da sedmerica gladovno stavkajočih, že vidno šibkih zaradi celodnevnega odrekanja hrani, ni neposredno ogrožala ne življenj in ne varnosti drugih ljudi. Glede na zavzetost, s katero so se lotili celo saniranja posledic na marmornatih tleh avle TR 3, tega kolosa in uradnega naslova različnih izpostav centrov kapitalske in politične moči, polite skodelice kave, ne more biti govora o kakršnemkoli že ogrožanju njihovega premoženja.
Lastnik stavbe in najemodajalec za ne zgolj najvišjega predstavnika Evropske komisije v državi Erwana Foareja, pač pa tudi za številna veleposlaništva vsaj domnevno od domovine še bolj demokratičnih držav, pa pravzaprav ni katera od družb v popolni zasebni lasti, pač pa je to NLB Propria, družba za upravljanje z nepremičninami, ki je del Skupine Nove Ljubljanske banke. Taiste banke torej, ki se je iz velikih izgub uspešno sanirala z denarjem vas, predvsem davkoplačevalcev in ne državljanov te države. Temu primerno je ta nič več pravna država Republika Slovenija s 35,41-odstotnim deležem še vedno tudi največji delničar Skupine NLB. Na tem mestu tako tudi ni nepomemben podatek, da si tretje mesto največjih delničarjev s 5-odstotnim lastniškim deležem delita tudi prav tako državni Slovenska odškodninska in Kapitalska družba.
Večinski lastnik družbe NLB Propria, katere last je stolpnica TR 3 in ki je zato hkrati tudi naročnik storitev Sintala, je torej ta nič več pravna država Republika Slovenija. Prav iz tega razloga pa ni za nič drugega kot za sprenevedanje moč označiti vso silno nemoč, ki so jo pred televizijskimi kamerami za lastne samopromocijske potrebe sinoči na pogovoru z gladovno stavkajočimi izbrisanimi v en glas ponavljali Milan Cvikl in Majda Širca iz Liberalne demokracije, Miran Potrč in Majda Potrata iz Združene liste, Franc Žnidaršič v imenu Demokratične stranke upokojencev in Josip Bajc iz Slovenske ljudske stranke. Da so v zadnji celo pozabili, da so tudi oni kot tudi v prejšnjem in predprejšnjem mandatu vladna stranka sokrivi za neizpolnitev povsem nedvoumne odločbe Ustavnega sodišča, ste lahko že pred parimi minutami iz Bajčevih ust slišali v off programu.
Kakopak višek ignorance do pravnih in demokratičnih standardov ravnanja z ljudmi pa so izjave vodstva izvajalca varovanja stavbe TR 3, katere največji lastnik je torej ta država, zasebne varnostne službe Sintal. Da ima laž kratke noge, oziroma da se z njo prav daleč res ne pride, namreč dokazuje več povsem očitnih stvari. Dejstvo tako je, da je pooblaščenec te družbe deset do 23.00 s slikovno zabeleženo besedno igro za nos potegnil tako predstavnike medijev in podpornike stavkajočih kot same izbrisane. Prevara je namreč v tem, da se tako novinarji kot podporniki in s tem tudi njihove snemalke zvoka in slike iz prizorišča avle TR 3 seveda ne bi umaknili, če jim ne bi bilo dano vedeti, da bodo tisti, ki se odločijo v prostoru ostati, v njem lahko tudi prespali.
Popolnoma brezpredmetne so tako trditve predsednika uprave Sintala Roberta Pistotnika, da so v skladu z načrtom varovanja stavbe in zakonom o zasebnem varovanju gladovno stavkajoče opozorili, da morajo do 22. ure zapustiti stavbo. Nenazadnje sem sam stavbo zapustil šele nekaj minut čez 23. uro. Glede na to, da so se sedmih preostalih gladovno stavkajočih izbrisanih le petnajst minut za tem, ko v bližini ni bilo več nobenega nebodigatreba snemalnega in podpornega očesa, brutalno lotili tudi po trije varnostniki na enega, so popolnoma neresnične tudi trditve, da je bilo varnostnikov zgolj sedem. Toliko o korektnosti in iskrenosti domačih zasebnih koncesionarjev zagotavljanja varnosti.
Zdravniška spričevala pa dokazujejo, da so bile pri brutalni deložaciji z začasno javnega prizorišča te simbolične gladovne stavke, ki bi naj po napovedih trajala do 9.00 ure v soboto, neposredno in fizično ogrožena prav življenja gladovno stavkajočih. Še več, povsem konkretno in ne korektno je bila uničena tudi njihova lastnina, s katero so si nameravali krajšati čas med gladovanjem za svoje osnovne pravice in povrnitev človeškega dostojanstva. In ker jim ne poslanci državnega zbora in ne policija niso nemudoma stopili v bran, je, mislim, lahko vsakomur popolnoma jasno, da je s tem naposled konec iluzije, da je Slovenija demokratična in pravna država.
ODPOVED: Tudi današnji N-euromoment sem z dokončnim izbrisom demokratično-pravne države Republike Slovenije v zobeh prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>