Torek, 1. 2. 2005
Maja Smrekar
V sredo, 26. januarja, je bila v Bežigrajski galeriji razstava enega najstarejših slovenskih
slikarjev, Klavdija Zornika. Umetnik kljub svojim štiriindevetdesetim letom še vedno vztraja v nenehnem iskanju odgovora na vprašanje o bistvu statusa slike kot legitimnega umetniškega objekta. Slikar je mnogo let posvetil študiju likovne teorije, ki jo je tudi predaval na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. V svojih slikah prikazuje opredmetenje tega znanja. Temeljno izhodišče njegovega dela je modernistična definicija slike kot samostojnega umetniškega objekta, hkrati pa slikar svoja dela na vsebinski ravni podvaja z intimno figurativno izpovedjo in poudarjeno ekspresivno noto.
V sredo, 26. januarja, je bila v Bežigrajski galeriji razstava enega najstarejših slovenskih
slikarjev, Klavdija Zornika. Umetnik kljub svojim štiriindevetdesetim letom še vedno vztraja v nenehnem iskanju odgovora na vprašanje o bistvu statusa slike kot legitimnega umetniškega objekta. Slikar je mnogo let posvetil študiju likovne teorije, ki jo je tudi predaval na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. V svojih slikah prikazuje opredmetenje tega znanja. Temeljno izhodišče njegovega dela je modernistična definicija slike kot samostojnega umetniškega objekta, hkrati pa slikar svoja dela na vsebinski ravni podvaja z intimno figurativno izpovedjo in poudarjeno ekspresivno noto.
Kljub temu, da naj bi razstava prikazovala pregled slikarjevega dela preteklih triinpetdesetih let, vključuje tudi dve sliki iz njegovega zgodnjega obdobja, in sicer »Portret M. O.« in »Deček«. Naslikal ju je po končanem študiju na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, kjer je bil njegov mentor profesor Ljubo Babič. Sliki izžarevata pravo sladostrastje do oljnega slikarstva. Prav tako je v slikah vidna žanrska motivika, ki ji je slikar zvest še danes. Sicer pa sta, za razliko od poznejših slik, slikarjevim takratnim letom primerno prežeti z vzdušjem naivne, romantično obarvane resničnosti.
Sledijo slike iz obdobja med leti 1951 in 1955. Tu je bolj viden ekspresionističen način slikanja, ki je deloma posledica vpliva zagrebške šole med obema vojnama. Slike prikazujejo intimo domače obarvanega prostora. Slikar se prestavi v svet vsakdanjosti, kjer išče stik s prvinsko kmečko zemljo. Z regionalno neopredeljenostjo ustvarja efekt univerzalne slovenske ruralnosti. Na slikah prevladujejo temne barve - dostikrat celo črna, ki je omehčana s toplimi rjavimi, oranžnimi in rdečimi odtenki. V tem obdobju je nastala tudi ena njegovih najbolj referenčnih slik z naslovom »Mati«. Gledalca močno pretrese prizor matere, ki žaluje nad svojim mrtvim otrokom, ne samo zaradi tragičnega motiva, ampak tudi zaradi načina njene upodobitve. Ta podvaja efekt pogrezanja v zamolklo rdečerjavo zemeljsko gmoto, ki sugerira materino trpljenje vpričo tragičnega dogodka. Kljub temu, da to obdobje prikazuje očitni konec slikarjeve mladostne vznesenosti, pa se pred njim poraja nov socialni kontekst v ustvarjanju tega prostora. Slike izražajo prepričljivo življenjsko moč s pomenljivo zastrto spolnostjo v simboliki žanrskih kmečkih prizorov, kot so na primer »Pust«, »Trgatev«, »Krompir«.
V začetku šestdesetih let dvajsetega stoletja se je slikar posvetil skoraj izključno proučevanju likovne teorije in preko nje intenzivnemu pedagoškemu delovanju. V tem obdobju se je vanj naselila vsa tista neizražena slikarska akcija, ki jo v takšnem primeru umetnik mora potlačiti vase. Vendar pa je bil to hkrati tudi čas analiziranja. Takrat so se v njem premešali miselni skladi različnih življenjskih obdobij: iz študijskih let, obdobja, ki ga je preživel v partizanih in obdobja po vojni, ko se je pridružil zagrebški umetniški skupini Zemlja. Temu dodaja tudi svojevrstne intimne analize domače obarvanega prostora kmečke zemlje.
Tako osmo desetletje Zornikovega ustvarjanja zaznamujejo predvsem spomini. Kot produkt tega je nastala reprodukcija stare porumenele fotografije, slika z naslovom » Poroka«. V preteklih nekaj letih se je format bistveno zmanjšal, kar potencira slikarjevo intimno izpoved pretresljivih dogodkov iz preteklosti. Slike prikazujejo vzdušja psihotičnih razsežnosti, spopadov med življenjem in smrtjo v obdobju Narodnoosvobodilnega boja. Barvna lestvica se zoži na dramatično rdečo, ki je poudarjena z belo in črno. Kljub temu pa se Zornik hkrati loteva tudi vsebin, kjer so skozi simbolne prizore na videz običajnih tihožitij s sadjem, ki jih kombinira tudi s človeškimi dotiki, še vedno vidne poteze intrigantne erotične vsebine, prikazane s simboliko organskih oblik.
Slike preteklega leta skozi mračno tonsko lestvico prevladujoče modre ustrezajo motivom, ki so se iz ekspresivnega kmečkega prevesile v ekspresivni realizem urbaniziranega sveta, sredi katerega očitno živi in ima do njega odnos vse večje alienacije. Klavdij Zornik je kljub svojim letom torej še vedno izjemno dojemljiv za današnji čas in prostor. Pri motivih, ki jih podvaja v svojih slikah, mu ne manjka perceptivne ostrine, s katero prikazuje realnost okoli sebe, ki na svojstven način izpričuje žanrske vsebine intime na prvi pogled običajnih življenjskih krogotokov.
Na razstavi Klavdija Zornika je bila Maja Smrekar.
Komentarji
komentiraj >>