Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
sobota, 10. 08. 2002 ob 14.00 (4749 bralcev)
Petek, 9. 8. 2002
Katja



V tokratnem Sektorju Ž vas čaka:
- pogovor z dr. Katjo Filipčič, avtorico knjige Nasilje v družini, o tem, kako slovensko kazensko pravo sankcionira nasilje v družini, kdaj in zakaj država poseže v zasebnost družine in tudi o povezavi med odnosom družbe do nasilja in zakonodajo;
- predstavitev ženske knjižnice v Londonu in italijanske fotografinje Tine Modotti;
- pogovor z londonsko pesnico Fatimo Kelleher o njenem bivanju v Sudanu.

KOMADI
Monica Queen: Broken Wing, album Ten Sorrowful Mysteries
Euphoria: Sweet Rain, album Beautiful My Child
Souad Massi: Raoui, album Raoui
Rokia Traore: Sako Be Ke, album Wanita

INTERVJU S FATIMAH KELLEHER
SŽ: Devet mesecev si bila v Sudanu, kjer si poučevala angleški jezik in literaturo. Kako se ti je godilo tam kot ženski?

FK: Po eni strani je odgovor na to vprašanje zelo preprost. Bilo mi je zelo težko. Po drugi strani pa je to vprašanje veliko kompleksnejše. Preprosto zato, bi rekla, ker izhajam iz okolja, ki je Sudanu v mnogočem precej podoben, težava oziroma razlika je v tem, da sem odraščala v Veliki Britaniji in sem torej izkusila drugačno obravnavo, ne fantastične, daleč od tega, ženske si morajo v Veliki Britaniji kot tudi v mnogih evropskih državah in v Ameriki pridobiti še mnogo pravic. Ko sem šla v Sudan, sem se jasno zavedala, kakšen bo položaj, ne bi hotela, da bi kdo mislil, da to ni bilo tako. Moja mama je iz severne Nigerije in tam imajo zelo podobno kulturo, pa ne samo zaradi tega, ker imajo podobno vero – podobno v povsem kulturološkem smislu - od žensk se pričakuje, da prevzamejo zasebno sfero in v mnogih ozirih v tem ne vidim nujno nekaj slabega. Veliko ženskam daje vodenje zasebne sfere občutek moči in jih zapolnjuje. Zasebna sfera je obsežna, ne smemo je podcenjevati in ne smemo podcenjevati tega, kar je potrebno za to, da jo obvladujemo - toda ko sem prišla v Sudan, me je šokiralo to, kako so se obnašali do mene. Glavni razlog ni bil v tem, da sem se počutila kot drugorazredna državljanka, šlo je bolj za to, da sem izgubila svojo identiteto. Ampak - če izhajam iz podobnega okolja, na kakšen način sem izgubila svojo identiteto? Izgubila sem jo, ker moja mama ni nikoli pričakovala, da se bom prilagodila severnonigerijskemu videnju ženske, dala mi je možnost, da se osvobodim, kar sem tudi storila. Nenadoma je v Sudanu, zato ker so mislili, da sem Sudanka, ta svoboda izginila. To me ni tako motilo, toda stopnjevalo se je do točke, ko se mi je zdelo, da ne vem več, kdo sem. Če bi jih v vsem ubogala, bi izgubila zavest o svoji individualnosti, in to je bilo tisto najtežje.

SŽ: Zdaj, ko si izkusila resničnost Sudana na svoji koži, kakšen se ti zdi položaj žensk v tej državi?

FK: To je še eno težko vprašanje. Položaj žensk se mi zdi, kot mislim, da se zdi veliko ženskam, ki so odrasle na Zahodu, slab. Toda ne smemo pozabiti, da gre za naš pogled, ki ga zamegljuje naše prepričanje o tem, kako naj ženska živi. Včeraj sem v svojem predavanju posebej poudarila, da mi je veliko Sudank, ki sem jih spoznala, reklo, da nimajo težav s svojim načinom življenja in odkrito rečeno, v tem primeru mi ne preostane drugega, kot da to spoštujem, ne glede na to, ali se z njimi strinjam ali ne. Edino, česar bi si želela, je, da bi več Sudank imelo občutek, da lahko izbirajo. Če bi mi vse Sudanke rekle, da so zadovoljne, bi me prav malo brigalo, odkrito povedano. Nisem fanatična borka, nimam se za borko za pravice žensk. Hočem se boriti za svoje pravice in ker sem ženska, sem zaradi tega v določenih primerih tudi borka za pravice žensk, ampak to ni moj življenjski cilj. Torej, če bi bile vse Sudanke zadovoljne, samozavestne, se sploh ne bi sekirala. Toda niso in veliko mi jih je to povedalo in veliko jih je čutilo, da mi to lahko povejo - zdi se mi, da bolj kot ostalim mojim evropskim kolegicam, ker so vedele, da vsakodnevno doživljam isto, kar doživljajo one. Zelo strogo sem morala upoštevati pravila oblačenja, na primer, še posebej v prvih mesecih, preden sem postala samozavestnejša. Včasih so me celo prosile, naj se uprem še zanje, ker nisem imela kaj izgubiti; to je bilo nekakšno preizkušanje terena, do kam bi one lahko šle, s tem, ko so videle, kaj si lahko jaz dovolim. In skozi to sem videla, da je v Sudanu veliko žensk, ki si želijo sprememb. Toda – res je tudi, da v Sudanu veliko žensk ne živi tako. Ženske, ki prihajajo iz bogatejših družin, iz družin, ki potujejo na Zahod, njim ni treba skozi to, ni jim treba upoštevati pravil oblačenja, ne doletijo jih omejitve pri izobrazbi, delu. V tem je dvojna morala. Gre za to, da če imaš denar, lahko delaš, kar hočeš in če si moški, ki ima veliko pod palcem, lahko omogočiš svojim hčeram, da kršijo pravila, ker veš, da jim ni treba vsak dan pešačiti čez tržnico, ker tja pošlješ svojega služabnika. Tukaj potem ne gre več samo za problem žensk, ampak za problem družbene razslojenosti in to je tisto, kar me res razjezi, ker kaže na dvojno moralo, ki je ne prebavljam.

SŽ: Kaj bi po tvojem mnenju lahko storili, da bi položaj izboljšali? Kako lahko pomaga Zahod, posameznice in posamezniki z Zahoda?

FK: To je zelo občutljivo vprašanje. Tisto, česar ljudje iz tretjega sveta, ljudje iz neevropskih držav, nočejo, je občutek, da Evropejci prihajajo k njim in jih učijo, kako naj živijo. To je zelo kočljivo. In v tem se strinjam z njimi. Sama sem prišla z Zahoda in mnogi Sudanci, zlasti tisti, ki se niso strinjali z mano, so mi rekli: »Taka si kot oni.« Kar je res, res prihajam z Zahoda in imam zahodnjaške poglede. To sprejemam, razumem svoje predsodke. Tisto, zaradi česar sem v nekoliko boljšem položaju, je dejstvo, da je moja mama Nigerijka, in dejstvo, da mi koža, v kateri sem, v določenih primerih omogoča izkušnjo iz prve roke. Kar moramo storiti je, da začnemo razvijati dialog med temi ženskami. To je najpomembnejše. Neka pakistanska avtorica je napisala knjigo Empowering Women Within Islam. Odlična je. Preučila je islamske nauke in razdelala vse tisto, kar je bilo prikrojeno, da bi ženskam odrekli njihove pravice. Islam v resnici sploh ni seksistična vera, ampak kot tako jo vidijo. V določenih primerih so jo prikrojili, da je taka postala. Ne v vseh islamskih državah, ne v vseh muslimanskih skupnostih, daleč od tega. Veliko muslimank zaseda zelo pomembne položaje znotraj svojih skupnosti. Toda ponekod so šli v napačno smer. To je ta avtorica izpostavila. Potrebujemo še več tega. Potrebujemo dialog. Ženske v islamskih okoljih morajo poskušati vzpostaviti komunikacijo z moškimi v svojih skupnostih, ker v končnem oni sprejemajo odločitve. Treba je prepričati moške, da bodo drugače razmišljali. Nekatere ženske bi rekle: »Zakaj bi morale moške prepričevati? Zakaj jim enostavno ne rečemo, kako mora biti?« Ampak ni tako preprosto, ker so v teh družbah moški na pozicijah moči. Ne verjamem v jemanje moči moškim, samo zato, da bi dobile moč ženske. Nekako je treba vzpostaviti dialog. Celo v Sudanu je upanje. Spoznala sem veliko naprednih moških, ki se jim določene prakse zdijo pretoge in jih hočejo spremeniti in to je prvi korak in sčasoma, verjamem, da se bo veliko družb začelo ukvarjati s tem.

SŽ: Kaj so najpogostejše težave, s katerimi se Sudanke srečujejo?

FK: Tista, ki mene najbolj moti, je obrezovanje. To se ne dogaja samo v Sudanu, gre za afriško tradicijo, ki nima nikakršne zveze z islamom. Žal pa jo verski voditelji v Sudanu propagirajo kot nekaj, kar islam predpisuje, kar pa niti slučajno ni res. V Sudanu sem delala tudi kot novinarka. Naredila sem intervju s Sufijem Šehom, avtorjem knjige o tej temi. Obsodil je obrezovanje v Sudanu in poudaril, da nikjer v Koranu ni zapisano nič takega, na podlagi česar bi lahko od žensk zahtevali, da morajo biti obrezane. V državah ob Perzijskem zalivu tega ne prakticirajo, če pa pogledate Zahodno Afriko, v kulture, kjer ni islama, ni krščanstva, tam najdete obrezovanje. To je ostanek afriških šeg. Toda v Sudanu to zanikajo in obrezovanje propagirajo kot islamsko tradicijo, in to je tisto, zaradi česar ostaja odstotek obrezanih tako visok. Pogovarjala sem se tudi z ginekologinjo, ki je potrdila, da je v Kartumu, v glavnem mestu, torej v liberalnem, naprednem središču, obrezanih kar 98 odstotkov žensk. V Sudanu obrežejo deklice stare od 5 do 10 let. Število žensk, ki umrejo zaradi posledic obrezovanja v različnih življenjskih obdobjih je neverjetno. To je ena mojih konkretnih kritik – če so še vedno na stopnji, ko je obrezovanje potrebno, da je ženska spodobna, da jo imajo za čisto, da lahko dobi dobrega moža, na čemer lahko gradi svoj družbeni status, so vsa druga vprašanja, kot je nošenje rut, zakrivanje telesa, govorjenje v javnosti … nič v primerjavi s smrtnostjo zaradi obrezovanja. To je torej ena od stvari, ki me res motijo. Toda spopasti se s tem problemom, je kočljivo. Tega pravzaprav ne moreš, ker so tiste, ki to zares podpirajo, poleg verskih voditeljev, matere. Njih so obrezali in vejo, da če ne bodo dovolile, da njihove hčere obrežejo, da bodo te izgubile ugled v družbi. Poskusiti jim razložiti naše stališče, ni lahka naloga. Pravzaprav ni razloga, da bi nas poslušale, toda v Sudanu so aktivistke, Sudanke, ki se po najboljših močeh trudijo, grejo v vasi, v ruralna območja, govorijo z ženskami, ne poučujejo jih, ampak se pogovarjajo z njimi o nevarnostih obrezovanja in tudi o tem, da je nepotrebno, da vera tega ne zahteva.

SŽ: Če pogledaš položaj v Veliki Britaniji, kakšne so tam težave?

FK: Za ženske ali za temnopolte?

SŽ: Za temnopolte ženske.

FK: Na Zahodu imamo velikanske, gromozanske predsodke, ki so veliko hujši od predsodkov na Vzhodu ali v Afriki, ker imamo diaspore in tam se vse precej zaplete. Ženske v Veliki Britaniji morajo še marsikaj doseči, temnopolte ženske pa še več, ker se moramo na ravni vsakdanjega življenja spopadati tako s spolom kot z raso. Skozi zgodovino kolonializma in zgodovino suženjstva v Ameriki, ki je pustila pečat tudi na evropski zgodovini, se je oblikovala vrsta stereotipov in stereotipnih podob o temnopoltih ženskah, ki so še vedno živi, kot je na primer stereotip promiskuitetne črnke, ki v svojem bistvu ni nič drugega kot candra, ki bi spala s komerkoli. To je pogost stereotip, ki je nastal v času suženjstva, da bi z njim upravičili posilstvo suženj. Potem je tu stereotip močne črnke, podoba v stilu Grace Jones, stereotip možače, ki ga spremljajo podobe divjaštva. S tem se črnke soočajo vsak dan, že ko grejo v službo. Večina temnopoltih žensk čuti, da se morajo boriti proti tem stereotipom, da se morajo konformirati. Poskušajo doseči evropski lepotni ideal, da bi bile sprejete, pa naj je to s posvetlitvijo kože s škodljivimi preparati ali z ravnanjem las (kar v tem primeru ni samo ena od možnosti oblikovanja pričeske, kar se mi zdi v redu, ampak nujnost, s katero bi izničile tisto, kar je videno kot problem, namreč afriškost njihovih las). Pogosto uporabljajo kontaktne leče, da si posvetlijo oči. Vsega tega je zelo veliko. Obstajajo gibanja, ki skušajo to odpraviti. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je pojavil »revival« afriške lepote, toda treba je počakati; upajmo, da ne gre zgolj za modno muho, tako kot se je zgodilo v sedemdesetih letih. Upajmo, da gre res za to, da so ljudje rekli ne evropskim idealom. Po drugi strani je vedno več temnopoltih na televiziji, kar precej vpliva na to, kako nas drugi Britanci vidijo. Ampak še veliko dela nas čaka.

SŽ: V svojem predavanju si govorila tudi o konceptu rase. Lahko nekaj poveš o tem?

FK: Ja, pred nekaj leti, pet, šest let nazaj, sem imela preblisk o biološkem in družbenem konceptu rase. To sem pravzaprav nekako že ves čas vedela. Ko sem odraščala v Nigeriji, so mi Nigerijci rekli »batulia«, belo dekle, in to zato, ker je moj oče Irec in ker je moja polt kar nekaj odtenkov svetlejša od polti večine Nigerijcev. Do svojega osmega leta sem odraščala z zavestjo o tem, vedela sem, da sem rasno mešana, vse dokler se nismo preselili v Veliko Britanijo. Potem so mi v Veliki Britaniji kar naenkrat rekli črno dekle. Takrat sem si mislila: «To je zanimivo, v eni državi sem bela, v drugi pa črna. Vse je odvisno od tega, kaj na meni vidijo kot drugačno.« Ko me pogleda temnopolta oseba, opazi svetlost moje polti, obliko mojega obraza … To vidijo in hitro ugotovijo, da je eden od mojih staršev belec. Belci naredijo isto, poiščejo razlike. Ljudje vidijo tisto, kar hočejo, kar so naučeni videti. Pravzaprav nisem ne črnka ne belka, a navsezadnje, kdo je samo eno? Po mojem ni človeka, ki bi lahko trdil, da je čiste rase. Študije so pokazale, da smo vsi genetsko povezani z Afriko. Torej rasa biološko ne obstaja. Gre za družbeni konstrukt, ker s tem, ko greš na drug konec sveta, postaneš nekaj drugega. Lahko bi šla jutri v Portoriko in bi me imeli za Portoričanko, lahko bi šla v Brazilijo in bi me imeli za Brazilko … Stvari se mešajo, ni jasnih meja. Vem, da se mnogi ne bi strinjali z mano. Toda meni se je vedno zdelo, da če bi rase obstajale kot ločene entitete, potem mešanje ras ne bi bilo možno, tako kot ni možno mešanje različnih živalskih in rastlinskih vrst. To je bil vedno moj glavni argument.


Komentarji
komentiraj >>