Piranski zaliv, Savudrijska vala. Trdinov vrh, Sveta Gera. Geografska imena, stalnice dnevnih redov srečanj mešanih hrvaško-slovenskih delegacij. Nacionalni naboj, ki se poraja pri branjenju zgolj navidez strateško vitalne meje, pa je humus izključno za politične strukture.
Piranski zaliv, Savudrijska vala. Trdinov vrh, Sveta Gera. Geografska imena, stalnice dnevnih redov srečanj mešanih hrvaško-slovenskih delegacij. Stalnice tiskanih naslovnic in napovednikov avdio in video občil, ki na obeh straneh meje umetno generirajo nacionalpatriotske vzgibe, s pomočjo katerih se širša nacionalna pozornost z nerazumljivo lahkoto preusmerja stran od polja realnih socialnih ter eksistenčnih tegob ožje vključenih in prizadetih lokalnih skupin. Krpa morja je tako postala naprimer bolj relevantna od absolutne rasti cen življenjskih stroškov. Južna soseda, ki se je na poti v Evropsko unijo znašla pred težko prehodno haaško zapreko, lastno javnost s podobim uspehom usmerja proti Sloveniji. Priče smo logičnemu nesorazmerju med relevancama, ki naj bi jih predmeti ozemeljskih sporov napram dejanskim vsebovali. Nacionalni naboj, ki se poraja pri branjenju zgolj navidez strateško vitalne meje, pa je humus izključno za politične strukture. Zopet zaradi prikrivanja napak na notranjepolitični shemi. Toda, ali je slovensko-hrvaška mejna saga v evropskem prostoru izjema ali pa smo z njo le preokupirani???
Najlaže in najbolj pošteno je začeti kar pri sebi. Slovenskega ozračja že od druge svetovne vojne dalje - če Piranski zaliv za zdaj pustimo ob strani - ni mogoče prezračiti od nenehnih špekulacij o patronaži nad Trstom in revidiranju con A in B. K izboljšanju sosedskih odnosov v regiji prav tako ne pomagajo dunajski dvomi o veljavnosti Avstrijske državne pogodbe. In zdi se, da slovenska administracija nanje ne želi, ne more ali pa ni sposobna jasno, artikulirano odgovoriti.
Tudi Hrvaška se mora pri brambovstvu svojih meja ozirati preko ramena. Polotok Prevlaka ob ustju Boke Kotorske bo najverjetneje sporazumno ostal pod družno upravo Srbije in Črne Gore, upravljan pa kot svojevrstno brezcarinsko turistično središče. Položaj je bolj zapleten na slavonsko-vojvodinskem koncu, kjer je pred leti, a že lep čas po koncu vojne, na Savi med obmejnimi organi obeh držav zaradi nestrinjanja glede izvajanja področja nadzora prišlo celo do strelskega obračuna. Martin Brod, Koštajnica, Unište, Željava. Iste težave, druga soseda – tokrat Bosna in Hercegovina – streljanja pa na srečo ni bilo.
Omenjena Bosna je imela težave pri razmejevanju celo znotraj lastnega ozemlja. Wolfgang Petritsch, nekdanji visoki predstavnik mednarodne skupnosti za to državo, je skušal med Bosansko federacijo in Republiko Srpsko neuspešno posredovati pri določitvi administrativne etnične meje v sarajevskem predmestju Dobrinja. Večina bosansko-srbske meje je določena. Odprti pa ostajajo posamezni odseki porečja reke Drine.
Na tromeji med Bolgarijo, Makedonijo in Srbijo stoji gora Straža, ki jo je do leta 94 zasedala vojska takratne Miloševićeve Jugoslavije. Vznožje gore so kasneje obkolile makedonske vojaške enote, zato je v izogib oboroženim spopadom jugovojska sestopila, vrh pa so zavzele enote UNPROFOR-ja.
Poglejmo v Makedonijo in njeno okolico. Poleg gore Straža ima ta država s skupnostjo Srbije in Črne Gore nerešena tudi ozemeljska vprašanja na območju Dveh Grobov, Kumanova in Tanuševcev. V ozadju pa vseskozi visi tudi strah, da bo Grčija vstop severne sosede v Evropsko unijo pogojevala tudi z ozemeljskimi zahtevami in ne le z njihovim preimenovanjem.
Grčija ima razmejitvene težave s tradicionalno nasprotnico Turčijo. Sporni pa so posamezni otočki, pripadajoči akvatoriji, in zračni prostori v Egejskem morju. Vse to pa so v primerjavi s ciprskim vprašanjem seveda malenkosti.
Odgovor na vprašanje, ki smo si ga zastavili na začetku te oddaje, je na dlani. Slovenci in Hrvati pri lastninjenju svojih ozemelj nismo izjeme. Niti nismo posebej razboriti, še manj pa originalni pri njihovem nerazreševanju. Po krajšem glasbenem intermezzu bomo pogledali še na civilizirani evropski zahod in na tisto, okoli česar bi se eventuelno lahko poklali tam.
In smo nazaj. Napačno bi si bilo dopovedovati, da so meddržavne meje šlampasto izrisane le v balkanski evropski periferiji. Da v poenoteni Evropi vlada idila. Motili bi se. V ponazoritev bomo enciklopedično izpostavili par območij, ki nekaterim zrelim evropskim demokracijam ne dajo miru.
Liechtesteinska kraljeva družina od Češke že desetletja zaman zahteva restitucijo 1600 kvadratnih kilometrov velikega ozemlja, ki je bilo leta 1918 zaplenjeno.
Tudi nekdaj bratski Češka in Slovaška se dolgo nista mogli sporazumeti o razmejitvi med njima na reki Moravi, v Sidoniji, Kasarni in v Vrbovcah.
Latvija in Litva želita na istih morskih območjih deliti koncesije za iskanje nafte. O tem, ali lobisti naftnih korporacij na obeh straneh meje državama pomagajo pri sporazumevanju, dvomimo.
Estonija bi zelo rada anulirala svojo mejo z Rusijo, določeno leta 1920, saj je danes iz matične države izključenih okoli 7 tisoč nezadovoljnih Estoncev. Na Rusijo pravzaprav pritiska celotna Skandinavija. Norveška zaradi morske meje in ozemlja na skrajnem, arktičnem severu. Finska želi nazaj predele ozemlja na jugovzhodu. Karkilia je v deželi tisočih jezer prvokategorno politično vprašanje, vendar Rusija obstoja tega problema sploh ne priznava. Je pa manj ravnodušna pri eksklaviranem Kaliningradu.
Danska, Islandija, Norveška, Velika Britanija in Irska ne najdejo sredinske, ribolovne črte pri otočju Rockall in Ferskih otokih. Zgodba o Gibraltarju, kateremu je želelo Britansko kraljestvo podeliti večjo stopnjo avtonomije, s čimer pa se nikakor noče sprijazniti Španija, je stara in splošno znana. Španija ima zaradi nemajhne porcije ozemlja, imenovanega Olivenza, na vratu Portugalsko, zaradi štirih čeri v Sredozemlju pa še Maroko.
Nekateri evropski mejni spori so se tekom stoletij sprevrgli v komedijo. Nizozemska v okviru svojih meja tolerira nekaj deset parcel, ki pripadajo Belgiji. Borle-Nassau sestavlja dobesedno nekaj posameznih hiš. Zaplete se pri davkih. Nizozemski zakon določa, da je obdavčitev hišnega naslova vezana na vhodna vrata. Prebivalstvo belgijskih hiš na Nizozemskem tako svoja vhodna vrata seli na vrtove in nazaj, kjer je pač davčna olajšava zanje ugodnejša.
Pokazalo se je torej, da Hrvatje in Slovenci pri neurejanju ozemeljskih sporov nismo osamljeni. Nasprotno. V Evropi dežele, ki bi imela mejna vprašanja s sosedami zgledno urejena, enostavno ni. Kar ste ravnokar poslušali, je bil zelo okrnjen seznam sporov. Zakaj bi se torej sekirali zaradi Piranskega zaliva???
Komentarji
komentiraj >>