... hrvaška nacionalka proti svojim novinarjem s suspenzi ...
... Rupel zaslišan na Kapitolu ...
... v Iraku preiskava o uboju italijanskega agenta Nicole Caliparija ...
... minister Zver na novomeškem Bršljinu ...
OFF NAPOVEDNIK
Generalna skupščina Združenih narodov je včeraj v New Yorku sprejela deklaracijo, v kateri so bile vse države pozvane k prepovedi vseh oblik človeškega kloniranja, ki je – tako deklaracijska dikcija – »nezdružljivo s človeškim dostojanstvom in zaščito človeškega življenja«. Za deklaracijo je glasovalo 84 držav, proti jih je bilo 34, vzdržanih 37, 36 delegacij pa je bilo odsotnih.
Pretekla leta so minevala v znamenju iskanja kompromisa za sprejetje konvencije Združenih narodov, ki je po pravni zavezujočnosti deklaraciji hierarhično nadrejena. Čeprav tudi sprejete konvencije upoštevajo zgolj tiste članice Združenih narodov, ki jim vsebina teh zavezujočih listin ne hodi v njihovo vsakokratno zelje vitalnih strateških interesov.
Že zaradi tega je bila sprejeta deklaracija, svoji impotenci navkljub, razglašena za optimalni kompromis. Slovenija je v demografsko tegobnih časih, ko se na tej strani Alp špekulira o prekvalifikaciji otrok ljubezni v otroke, ki bodo davčno olajševali, glasovala za prepoved kloniranja. Tako si je slovenska administracija, poleg referendumske prepovedi biomedicinske pomoči samskim ženskam, zaprla še ena stranska vrata morebitni spreobrnitvi demografskih kazalcev navzgor. Očitno do tega, s strani novega social-ministrstva razglašenega prioritetnega cilja, ne misli priti za vsako ceno.
Rešitev vidi bodisi v izstavitvi cene davkoplačevalcem, ali pa v dogmatiziranih načinih narodne reprodukcije. Zdrava ženska in moški z željo po čimvečjem številu otrok, po možnosti poročena, zavoljo opravičevanja in amortiziranja višine davkov pa zaposlena in socialno situirana. V primeru višje sile naj, če že nekdo mora, zaradi skrbi za narodni prirastek kariero prekine žena.
Olajšave na področju migracij, dopolnitve zakonodaje o istospolnih partnerstvih, spodbujajoča stanovanjska in zaposlovalna politika in tako dalje, in tako dalje, pa vse bolj spominjajo na znanstveno fantastiko. Da pomena aplikativnih možnosti raziskav na izvornih celicah niti ne omenjamo.
Poslušate preko obličja frekvence 89,3 reproducirani OFF program Radia Študent.
OFF PROGRAM
Resda imajo naši južni hrvaški sosedje familijo Kostelič, imajo pa tudi kopico nerazrešenih problemov. Nekatere rešujejo, nekatere rešujejo na svoj način, nekaterih pa sploh ne. V katero kategorijo bi uvrstili trojico domnevno malopridnih novinarjev njihove nacionalne televizije. Pojasnjuje naš zagrebški dopisnik Milan Peh.
//////////////////////////////////////////////////////
Še vedno odmeva tudi smrt Domagoja Šeksa, a-ka-a DJ Kobajagija, sina predsednika sabora, Vladimirja Šeksa. Truplo pokojnega naj bi bilo že v Zagrebu, pogrebna slovesnost pa naj bi bila popoldne v Osijeku. Milan Peh drugič.
/////////////////////////////////////////////////////
Dimitrij Rupel se je zadnji dan obiska v Washingtonu srečal s svetovalcem za nacionalno varnost, Stephenom Hadleyjem, in seznanil člane Helsinške komisije v senatu z izzivi, s katerimi se organizacija sooča. Ameriški kongresniki pa so srečanje z Ruplom izkoristili za zasliševanje njegovem pojmovanju demokracije in moraliziranje o nesvobodnih ruskih zaporih. »Nedopustno je postopanje z zaporniki v nekaterih republikah nekdanje Sovjetske zveze. V odprtih demokracijah, kot so ZDA, temu ni tako. Na svetu sta na pohodu demokracija in svoboda, od Iraka do Libanona. Pohod demokracije gre naprej in zgodovinski trend je jasen, zato bodo tisti, ki so na pravi strani, sijali najsvetleje.«
Takšne in drugačne floskule je moral prenašati Dimitrij. A kaj, ko so pa kongresniki prepričevali prepričanega.
Rupel se je kasneje lahko sprostil vsaj v družbi dvojice prijaznejših senatorjev, Toma Harkina in Georgea Voinovicha.
Oba gospoda bosta letos naše kraje celo obiskala, predsednik Janez Drnovšek pa ju bo odlikoval z zlatim redom za zasluge. Prijazna beseda Dimitriju očitno najde svoje mesto, saj konkretnih zaslug obeh domnevno zaslužnih sporočilo zunanjega ministrstva ne omenja.
Ameriška administracija pa po zadnjem mednarodnem fiasku zelo previdno omenja rezultate, ki jih njena vojska dosega v Iraku.
Ti rezultati so se priskutili Italiji, sicer ameriški tesni zaveznici. Zato bo v Iraku uvedena preiskava, ki bo skušala pojasniti ali pa opravičiti malomarni uboj italijanskega agenta Nicolo Kaliparija. Ta je na bagdadsko letališče spremljal iz ugrabiteljstva rešeno novinarko Giuliano Sgrena, na poti pa so ga v navzkrižnem ognju pokosile krogle ameriške cestne patrulje.
Da med Romi in Dolenjci na novomeškem ne bi prišlo do streljanja, je osnovno šolo Bršljin danes obiskal pristojni minister Milan Zver. Tam se bo sestal s predstavniki občine, staršev, Romov, romske skupnosti v občinskem svetu ter ravnatelji in predsedniki sveta šole in sveta staršev ostalih novomeških osnovnih šol. Okrog 400 staršev, ki so se podpisali pod zahtevo, da se 86 romskih otrok enakomerno porazporedi po vseh šolah v novomeški občini ter se zamenja tudi vodstvo šole, pričakuje začetek izpolnjevanja njihovih zahtev. V vodstvu šole se ne čutijo odgovorne, saj naj bi bili za urejanje romske problematike pristojni le država in občina.
Podrobneje in začinjeno pa o tem v N-Euromomentu čez par minut.
Če domača v vizijo kapitalizma zazrta oglaševalsko -proizvajalska srenja, v nasprotju z dolenjskim sindromom, še premore toliko tolerance, da na Slovenskem oglaševalskem festivalu v kategorijo »OFF SOF« dovoljuje tudi uvrščanje tako imenovanih »spoof ad-ov«, oglasov ki parodirajo obstoječe oglaševanje, pa se zdi, da ima visokokapitalistični Zahod precej manj smisla za tovrstne šale.
Drugi največji proizvajalec piva na planetu, ameriška korporacija SAB Miller, namreč na ustavnem sodišču v Johannesburgu tožari neznatnega, a drznega izdelovalca majic »Laugh it Off Promotions«. Slednji si je privoščil nekaj nezaslišanega. Logotip Millerjeve znamke hmeljske opojnosti »Black Label« je prekrstil v »Black labour -White Guilt«, ter tako opozoril na problem belskega izkoriščanja črnske delovne sile v obdobju apartheida.
Dvoboj, v katerem na eni strani stojijo svoboda govora, artistična svoboda in pristni človeški smisel za humor, na drugi pa neusmiljena težnja po akumulaciji kapitala, še poteka. Kdo bo padel, se še ne ve.
Prav tako se ne ve, ali bo padlo dolgoletno ime prestolnice Južnoafriške republike, Pretoria. Slednja je dobila ime po Andreisu Pretoriusu, ljudskem heroju, zaslužnem za vzpostavitev močno osovraženega apartheida. Da Južnoafriška republika morda le pluje v smer demokratizacije, dokazuje predlog novega imena za prestolnico. Ta naj bi se, če bo mestni svet predlog sprejel, odslej imenovala Tshwane, kar pomeni »Mi vsi smo enaki«.
Zdi pa se, da bo za dokončno realizacijo načela enakosti v Južnoafriški republiki potrebno vseeno preiti z ravni teoretskega besedičenja na raven konkretnih dejanj. Kako težaven zna biti ta premik, priča naslednje dejstvo. Dve leti po tem, ko je predsednik Thabo Mbeki ukazal, naj se dokončno razišče vprašanje 477 pogrešanih žrtev apartheida, so prizadevni izvrševalci odredbe v KwaZulu-Natalu izkopali šele prvi dve trupli.
Trupla pa na abstraktni ravni izkopavajo tudi v Sierri Leonu. Dve leti po koncu državljanske vojne, ki je terjala več tisoč žrtev, je glavnemu tožilcu s strani Združenih narodov in domače vlade podprtega tribunala za vojne zločine Davidu Craneu na zatožno klop uspelo prikovati tri pomembne člane vojaške hunte. Slednja naj bi v deset let trajajočem nacionalnem pokolu nad lastnim narodom zagrešila številna kriminalna dejanja. Možakarjem je očitana odgovornost za množična posilstva, umore, rekrutacijo otrok v vojaške vrste in spodbujanje spolnega suženjstva. Tožilec grozi z verodostojnimi pričami, možakarji pa suvereno zagovarjajo svojo nedolžnost.
Da zna biti nedolžnost težko opredeljiv pojem, pa je nedavno spoznal tudi največji svetovni krojač »kavbojk«, Levi Strauss. Ta je leta 2001 tožil mehiško podjetje Comexma, saj naj bi slednje skrajno nesramno kopiralo in na lastno pest prodajalo Levi'sove proizvode.
Na sodišču pa se je izkazalo, da je bilo podjetje Comexma ob času avtorizirano tako za proizvodnjo kot tudi za prodajo Levisovih hlač. Napaka jih bo stala 45 milijonov kompenzacijskih dolarjev. Morda pa je čas, da se Levi Strauss preneha širiti. Mogoče bo tako lažje vodil evidenco svojih podružnic in se izognil nepotrebnim sodnim stroškom.
Komentarji
komentiraj >>