Dunja Knebl in Kathleen Yearwoood : otvoritveni koncert festivala Rdeče zore (v celoti...)
RADIO ŠTUDENT
Glasbena redakcija
RŠ RECENZIJA:
Dunja Knebl in Kathleen Yearwoood : otvoritveni koncert festivala Rdeče zore
*Festival »brez koncepta«, tako kot so organizatorji poimenovali letošnjo edicijo Rdečih zor, nam je takoj na začetku pripeljal koncert dvojček; dve kantavtorici s povsem različnim ozadjem, iz različnih dežel, mest, ulic, ki imata za sabo paleto preživetih zgodb. Njune korenine so različne, biografije tudi, interpretacije še bolj, a kljub temu sta bila nastopa Dunje Knebl in Kathleen Yearwood na včerajšnjem koncertu na nek način prepletena.
Obe avtorici počneta to, kar delata iz čistega užitka, brez oziranja na okoliščine in mnenje ljudi.
Zagrebčanka Dunja Knebl poje od otroštva, a javno nastopanje jo je pritegnilo šele pri 47 letih. Prepotovala je že pol kontinenta in se ves ta čas navduševala nad ljudsko glasbo dežel, v katerih je živela. Medtem je prevajala in predavala angleški in ruski jezik. Njene pesmi so bolj in manj znane ljudske melodije, ki jim je Dunja vdahnila čisto svoj oseben podton.
Na včerajšnjem nastopu nam je predstavila del svoje zgodbe v obliki avtobiografske humoristične monodrame »Zakaj sem pri 47-ih postala javna pevka ali strah pred kloniranjem«.
Dunja nam je takoj na začetku povedala, da je ona pač amaterka in da igra, ker jo to veseli. Na odru je sedela, z akustično kitaro in malim kovčkom, polnim drobnih predmetov, ki so ironično ponazarjali kakšen res ključen del njenega življenja. Spremljali smo jo z mašno v laseh v njenih najbolj rosnih letih, ko so v njeni glavi nastajale igrive otroške zgodbice. Selili smo se po kontinentih in se iz kavbojskih viž, ko je Dunja namesto princa na konju izbrala raje konja, spustili v predele mrzle ruske pokrajine. Njeni vmesni recitali so bili domači, iskrivi in polni humorja in publika jo je takoj vzela za svojo.
Nasprotno so bile nekatere pesmi ovite v ogromno ruto z rožami, ki jo je potegnila iz svojega kovčka, melanholične in žalostne. A melanholijo je takoj spet zamenjala za humor, ki je ponovno zakril lepo skrite podtalne fraze. Navdušena publika je lahko pokazala svoje ritmične in melodične spretnosti, ko nas je vključila v eno izmed svojih igrivih pesmic, iz katerih so se vile zgodbe, doživete v Ameriki, Indoneziji in Rusiji. Potem je zaprla svoj magičen kovček in oder prepustila Kanadčanki Kathleen Yearwood.
Tudi Kathleen Yarwood je svojo artistično pot najprej začela z nečim drugim, s pisanjem zgodb, ki so v zadnjih petnajstih letih dobile tudi glasbeno spremljavo. Njene zgodbe so večinoma ostre družbene kritike, prepletene z avtobiografskimi temami, kot so alkoholizem, incest, zgodbe o umorih, pa vse tja do travmatičnih ljubezenskih razmerij.
Tudi ona je na včerajšnjem nastopu želela poudariti, da počne to le zaradi sebe in če nas to ne moti, bo njen nastop prepuščen samo njej sami. Brez večjih besedičenj je odigrala nekaj njej na kožo napisanih balad, med katerimi je eno posvetila pred nedavnim izginuli prijateljici. Pri tem je bolj kot z glasom, ki ima kar nekaj oktav razpona, eksperimentirala s kitaro. Ta ji je ponekod služila kot melodična spremljava, drugje kot ritem, spet drugje kot hrupno ozadje, ki ga je izrabila tako, da je v nekem trenutku zapustila oder in odšla malo na sprehod po klubu.
Njene geste na odru, tako kot besede, so bile pri vsem sramežljivo zadržane. V nasprotnem primeru je njen glas kdaj tako močno zapolnil prostor, da je najbrž zaradi tega kakšen obiskovalec bil primoran zapustiti dogodek. V nasprotju z Dunjo Knebl, ki je s publiko lahkotno in takoj vzpostavila kontakt, je imela Kathleen pri tem nek zadržek. Ljudje so začeli vstajati in zapuščati klub, ob tem pa se je zdelo, da se ona vse bolje počuti. Njene pesmi so bile nato vse bolj nežne in mehke, skoraj tihe. V njenem nastopu je bilo res čutiti neko dualnost med nežnostjo in grobostjo, mirnostjo in nasilno kaotičnostjo. Izbruhnil je njen svet, nezaključen in poln bolečin, ki pa ga avtorica zato, da ustvarja, očitno potrebuje. Ali pa ustvarja, ker bi bilo v njem drugače neznosno živeti. Brez večjih lepotičenj lahko rečemo, da je bil nastop Kathleen Yearwood kot odprta knjiga.
Ne vem, kako bi jo doživel nekdo drug, a če vas zanima, se Kathleen skupaj z basistom Regom Elderjem te dni mudi po slovenskem klubovju.
barbara
Komentarji
komentiraj >>