Četrtek, 10. 3. 2005
Mancek
Dobrodošli v terminu Radia Študent, ki je namenjen koncertnim posnetkom in evo tokrat smo se uspeli dokopati do piratskega posnetka edinstvene koncertne naveze med Tom Ze-jem, brez dvoma najlucidnejšim genialcem brazilske glasbene scene vseh časov, so-ustvarjalcem tropikalističnega gibanja koncem 60-ih let in čikaškim bendom Tortoise, verjetno kar najvplivnejšo avant-rock zasedbo 90-let. Obe imeni morata povprečnemu poslušalcu tega radia molet že ven iz ušes, tako da se ne bomo pretirano opravičevali, zakaj se ob tej priliki ne spuščamo v podrobnejšo obdelavo njunega pomena za sodobno popularno glasbo, ampak bomo šli direktno k pričujočemu posnetku in okoliščinam v katerih se je zgodil... (v celoti...)
KONCERT RADIA ŠTUDENT
10.3.2005 ob 23.00
TOM ZE & MEMBERS OF TORTOISE – v živo v njujorški Irving Plazi, 19.maja 1999
Dobrodošli v terminu Radia Študent, ki je namenjen koncertnim posnetkom in evo tokrat smo se uspeli dokopati do piratskega posnetka edinstvene koncertne naveze med Tom Ze-jem, brez dvoma najlucidnejšim genialcem brazilske glasbene scene vseh časov, so-ustvarjalcem tropikalističnega gibanja koncem 60-ih let in čikaškim bendom Tortoise, verjetno kar najvplivnejšo avant-rock zasedbo 90-let. Obe imeni morata povprečnemu poslušalcu tega radia molet že ven iz ušes, tako da se ne bomo pretirano opravičevali, zakaj se ob tej priliki ne spuščamo v podrobnejšo obdelavo njunega pomena za sodobno popularno glasbo, ampak bomo šli direktno k pričujočemu posnetku in okoliščinam v katerih se je zgodil.
Najprej moramo razčistiti, da ne gre za skupen nastop ali skupno improvizacijo Tom Ze-ja in Tortoise kot samostojnega benda, temveč gre za to, da je 4/5 članov Tortoise igralo kot spremljevalni bend Tom Ze-ju na njegovem osvajanju Združenih držav, ki je sledilo izdaji fantastičnega albuma Com Defeito De Fabricacao eno leto poprej. Tom Ze je s seboj pripeljal še perkusionista Jarbasa Mariza, ki je skrbel za pristnost kompleksnih brazilskih ritmov ter Johnu McEntireu in ostalim želvakom dajal ritmični okvir.
Ja, gre torej za zgodovinsko sodelovanje, ki je izviralo iz navdušenja čikaške post-rokerske ekipe nad početjem Tom Ze-ja, ki je po tem, ko ga je na začetku devetdesetih odkril David Byrne in mu začel izdajati albume na svoji založbi Luaka Bop, zaslovel med ameriško avant-rock publiko. Šele po tem je končno tudi v domovini pridobil kolikor toliko spodobno spoštovanje, ki so mu ga odrekali vse od srede sedemdesetih let, ko se je ne samo oblastnim strukturam ampak tudi svojim kolegom tropikalistom zameril zaradi svoje brezkompromisnosti in ekscentričnosti.
No kot rečeno pa ga je ameriška scena v 90. posvojila – tako da se ni za čudit, kako na pričujočem posnetku publika neredko gromoglasno pritegne Tom Ze-ju pri petju, pa tudi sam Tom v eni izmed svojih intervencij poudari, da je v ZDA on šef, čeprav je sicer povsod drugod bolj v v vlogi sužnja.
Ja, gre torej za prvovrstnega glasbenega ekscentrika, ki zase zagotavlja, da ni umetnik, temveč pojoči žurnalist. Njegova kritična nekonvencionalna misel se ne odraža semo v njegovih pesmih, temveč svoje početje pospremi še s teorijo – tako je omenjenemu albumu priložil esej z naslovom Estetika plagiatorstva, ki lepo nadaljuje in razvija temeljno vodilo brazilske glasbene kulture 20. stoletja – vodilo kulturnega kanibalizma, po katerem se ustvarjalnost posameznika in neke družbe oplaja z vsem kar ga/jo obdaja in prebavljeno izloči na le sebi lasten način.
Omenjeno se na pričujočem posnetku odraža še dodatno v sklepnem delu koncerta, ko Tom Ze že itak navdušeno njujorško publiko animira še s preobračanjem in kombiniranjem znanih tem – od Hey Jude in Satisfaction do Smoke on the water in pa recimo, ko skupaj s perkusionistom Marizom sproducirata samba ritem s pritrkavanjem po njunih glavah in s pomočjo električnega brusila.
Ja, govorimo samo o Tom Ze-ju – kje so pa tu Tortoise – no oni so nedvomno lepo naštudirali njegove komade – vodilne kitarske teme je večinoma prevzel John McEntire tako na kitari kot na vibrafonu, na precej mestih sicer inštrumentalna spremljava sicer ne dosega lucidnosti studijskih posnetkov, sliši se tudi da jim brazilski ritmi niso ravno v genih, vendar pa Tom Ze s svojo karizmo, z izredno dinamiko vodenja nastopa preseže ta spotikanja in tako bend kot publiko popelje v nekaj, kar nekdo izmed publike na posnetku označi za skoraj religiozno izkušnjo.
Okej, preden zavrtimo posnetek, moramo opozorit, da je tehnično precej švoh – mikrofon je več kot očitno bil skrit nekje sredi publike, tako da bo hrušč publike včasih preglasil muziko, boste pa lahko slišal kaj se je folku dogajalo med tem nedvomno izjemnim koncertnim doživetjem.
Manček
Komentarji
komentiraj >>