Ponedeljek, 4. 4. 2005
barbara
Skupina The Notwist širi svoja obzorja izven meja rodne Nemčije.
Rezultat je kolektiv pod imenom 13 and God.
besedilo v nadaljevanju,u,u,u....
Z nocojšnjo tolpo se bomo znašli v še povsem neodkritem teritoriju, kajti za imenom 13 and God se skriva prav zanimiva naveza oz. sodelovanje, ki ruši pestre žanrske meje glasbenega sveta. Lahko bi bili nagajivi in vam ne bi izdali, kdo se pravzaprav skriva za tem imenom. A ne bomo. Zato pa takoj povejmo, da se bo prva polovica projekta 13 and God predstavila jutri v enem izmed ljubljanskih klubov. Tako je, govorimo o The Notwist, melanholično in elektronsko navdahnjeni bavarski četverici, ki je začela svoj glasbeni eksperiment v rodnem Weilheimu pred dobrimi 15 leti. Njihovi začetki so bili precej drugačni od tega, kar nam The Notwist ponujajo v današnjih dneh. Svoj glasbeni stil so začeli klestiti iz trdozvočnih hard-core viž, ki so jih postopoma mehčali v bolj lahkotne pop tone. Piko na »i« pa je leta 1997 dodal še Martin Gretschmann, bolj znan pod imenom Console, ki je s svojim prihodom dodobra zelektrificiral vso skupino. Od takrat se zdi, da se je skupina zasidrala v nek čisto samosvoj svet, ki ga sicer razsipavajo na vse svoje stranske projekte. Pa omenimo samo nekaj imen: Tied&Tickled Trio, Lali Puna, Village of Savogna in že prej omenjeni Console. A kljub temu, da je večina njihovih članov polno zasedena z vsemi temi projekti, obstaja pri vseh njih tudi želja po odkrivanju novih glasbenih kontinentov. Mislimo predvsem na projekte izven lokalnih meja rodnega Weilheima, mesta, ki gotovo kroji in vzdržuje izrazito samosvojo glasbeno sceno.
In kaj mislite, da se zgodi, ko v ta majhen prostor vdre hip-hop kolektiv v okrilju velike založbe Anticon, bolj znan pod imenom Themselves?
Ko so Themselves nastopili v Münchnu, se je v njihovem avtobusu rolala zadnja plata The Notwist. Sodelovanje med njimi je bilo neizbežno. Posnetki so nekaj časa leteli iz San Francisca v München in nazaj. Lansko poletje se je šesterica za dva tedna zaprla v majhen studio sredi narave in projekt 13 and God je dobil svojo končno obliko, z lepo izpiljenimi robovi. Med snemanjem so se jim pridružili še prijatelji: bobnar Martin Messerschmid in vokalistki Valerie Trebeljahr iz Lali Pune in Steffi Bohm iz Ms. John Soda.
Album 13 and God predstavlja torej stik vseh teh ljudi, dvotedensko druženje, ki ga namesto listanja po albumu fotografij lahko gledamo in slišimo z ušesi.
Že uvodni komad »Low Heaven« naznanja, da bodo veliko prostora zavzeli vokali oz. liričen svet, ki pronica iz obeh strani kolektiva. Z naznanilom »They're threatening their lucky stars to shoot« nas naveza 13 and God skuša nagovoriti, da smo se znašli v nekem neznanem območju, kjer so tla zelo spolzka. A brez skrbi, že v naslednjem komadu, ki je še najbolj značilno Notwist-ovski, ugotovimo, da smo že globoko zasidrani v njihovem svetu. Vodilna vokala Marcusa Acherja in Adama Druckerja se igrivo prepletata in Marcusovemu toplemu in počasnemu glasu se ob bok postavi Adamovo nervozno in hitro rappanje. Ta učinek je neverjetno skladen, posebno takrat, ko ženski del vokalov zaokroži celoto. Vsa ta melodična in harmonična invazija zvokov pa iz komada v komad samo še raste. Le zrnato nameščenim elektronskim semplom tu pa tam uspe razbiti melodičnost na delce.
Ob vsej tej stopnjevani melodiki ni mesta za počasne in nežne prehode. Ves izdelek je preprosto preveč naelektren, da bi se v njem našel kakšen brezbrižen trenutek. To pa je najverjetneje posledica začetne vzhičenosti, ki nastane pri deljenju idej in širjenju obzorij z novimi ljudmi, polnimi drugačnih zamisli kot so tvoja lastna. Lahko bi rekli, da je v tem albumu res čutiti moč kolektivnega duha.
Lirično, album v mnogih delih opominja na kratkotrajnost življenja, brezbrižnost človeštva do lastnega obstoja. V »Soft Atlas« se naša eksistenca razblini do točke nič: »Without a universal law there is no gravity/ Without gravity there is no atmosphere/ Without an atmosphere there's no chance of life/ Without no chance of life I don't exist.«
Tu pa tam so med posamezne dele vrinjeni tudi posnetki dialogov ljudi, hrumeče množice, ki predvsem v zadnjem komadu »Walk« učinkujejo zelo utesnjujoče. A pomen teh besed zaradi vse večje nasičenosti zvoka ostane skrit. Izdelek se zaključi z blebetajočo množico, njihove besede se postopoma zlivajo v enakomerno naraščajoče donenje, ki ga prekine jok dojenčka in zvonjenje cerkvenega zvonika. Zdi se, da je zvok človeštva lahko samo še zastrašujoč in grozljiv.
barbara
Komentarji
komentiraj >>