Danes se bomo v oddaji Cigule migule posvetili dvema primeroma pripovednih pesmi iz skrajnih koncev slovenskega etničnega ozemlja, ki vsaka na svoj način povzemata tematiko antičnega mita o Orfeju. Pripoved o pevcu in glasbeniku, ki je iz podzemlja reševal svojo Evridiko, poznajo vse evropske kulture in pretežni del azijskih, čeprav je bila izvirna vsebina marsikje nadomeščena s krščansko tematiko. Tako je tudi v slovenskih variantah, kjer je Had nadomeščen s peklom, godec pa se s svojim igranjem namesto k Plutonu in Perzefoni obrača v nebesa.

Izmed številnih variant slovenskih pesmi z motivom godca pred peklom smo za današnje poslušanje izbrali dve s skrajnih koncev slovenskega etničnega ozemlja – iz Rezije in Porabja. V rezijanski varianti, posneti leta 1962 v Učji, se kot Orfej predstavi sveti Sintilavdič, na mestu Evridike pa nastopajo njegova mati, oče in dva brata. »Kačji pik«, zaradi katerega je umrla Evridika, se zdaj spremeni v hude posvetne grehe, zaradi katerih morajo Sintilavdičevi najbližji v pekel: mati je bila gostilničarka in je mešala vino z vodo, oče je bil zemljemerec in notar, ki je goljufal v prid bogatih, brata pa sta se ljudem posmehovala in jih obrekovala. Sintilavdič vstopi v pekel s trobento in zatrobi, da pekel razžene na drobce. Nato prime svoje najbližje in jih popelje v nebesa.

Sveti Sintilawdeć, Slovenske ljudske pesmi 1 (ZRC SAZU, 1996)

Drugi primer slovenske ljudske pesmi z motivom godca pred peklom prihaja iz Reziji kar najbolj oddaljenega Porabja. Gre za pesem Jas bom jene citre küpo, katere prvi verz že dobro poznate, saj je vključen v avizo oddaje Cigule migule. V pesmi je krščanska interpretacija izvirnega mita še bolj izrazita, saj je prvotni dualizem pekla in nebes v njej zabrisan, godec pa svojo prošnjo za zveličanje duš svojih najbližjih naslavlja neposredno na Boga. Namesto z ubiranjem strun lire se mu namerava prikupiti z igranjem na citre, »slovenskim alpskim inštrumentom«, ki je bil v 19. stoletju zelo priljubljen za hišno muziciranje v mestih in na podeželju. Pesem Jas bom jene citre küpo je bila posneta konec 60. let v Gornjem Seniku v Porabju.

Jas bom jene citre küpo, Slovenske ljudske pesmi 1, (ZRC SAZU, 1996)

Oddajo je pripravil Peter Kus.