...Kirgizistanski parlament zaradi nesklepčnosti še ne bo razpravljal o odstopu Askarja Akajeva ...
... ni še znana dokončna bilanca novih smrtnih žrtev med civili in ameriškimi vojaki v okupiranem Iraku ...
... Vuk Draškovič na tujem v Londonu priznal, da Radka Mladiča skrivajo srbske varnostne službe ...
... Predsedujoči OVSE in prvi mož slovenske diplomacije Dimitrij Rupel se spet vrača – tokrat iz Podgorice ...
... na vidiku je etični kodeks in častno razsodišče za domače poslance ...
Smrtna kazen je množičnim iniciativam in civilizacijski anahronosti navkljub še vedno vpeta v pravne regulative mnogih držav in nikakor ni vezana na siceršnje ekonomsko rangiranje, ki države deli na tretje, tranzicijske in razvite. Tako med državami izvajalkami najdemo ZDA, Kitajsko, Iran, Vietnam in druge. Butan, Grčija, Samoa, Senegal in Turčija pa so jo v letu 2004 ukinile ali celo z ustavnimi dopolnili odpravile.
Organizacija Amnesty International je sočasno z zasedanjem Komisije Združenih narodov za človekove pravice, ki te dni poteka v Ženevi, predstavila Letno statistično poročilo o izvajanju smrtne kazni v svetu. O podrobnostih poročila je več povedala Alenka Jerše, pi-arovka in vodja kampanj pri slovenski sekciji Amnesty International.
////////////////////////////////////////////////////////
Za osvežilno spremembo pa v družbi globalne avantgarde najdemo tudi Slovenijo. Podalpje skupaj z Irsko, Belgijo, Turčijo in Turkemenistanom tvori skupino držav, v katerih je prepoved smrtne kazni eksplicitno opredeljena v ustavi.
Poslušate eksekutorja smrtne kazni – OFF program Radia Študent!
Demokracija v državah, nastalih na območju nekdanje Sovjetske zveze, še naprej ostaja čudna in labilna reč. Zdaj že nekdanji kirgizistanski predsednik Askar Akajev je sicer včeraj v Moskvi podpisal odstopno izjavo, kirgizistanski parlament pa je moral za danes napovedano razpravo o odstopu preložiti. Po navedbah uradnih virov zaradi nesklepčnosti, prisotnih je bilo namreč le 36 od 69 poslancev skupščine, za sklepčno odločanje pa bi jih moralo biti vsaj 38. Niti neuradno pa se zaenkrat še ne ve, kaj se je zgodilo, da na zasedanju parlamenta ni bilo niti poslancev, ki so se v Moskvi z Akajevim pogajali o odstopu. Nekdanjo opozicijo pa tako še najbolj jezi dejstvo, da bo odstop stopil v veljavo šele, ko ga bo potrdil tudi parlament.
Za prav nič labilnega pa se je pokazal češki predsednik Vaclav Klaus, ki ne namerava odstopiti, pač pa uspešno zaključiti začeto kampanjo proti ratifikaciji evropske ustavne pogodbe. Na Češkem, kjer še vedno ni jasno, ali bodo evropsko ustavo potrjevali na referendumu ali v parlamentu, je namreč luč sveta ugledala publikacija z naslovom »Boste rekli evropski ustavni pogodbi da ali ne?«. Vaclav Klaus je prispeval predgovor, v njem pa v desetih točkah ostro sesuva ta dokument, ki ga državljanom evropskih držav poskušajo vsiliti samooklicani lastniki evropstva.
Ker je temelj češke brošure evropski ustavi nenaklonjena analiza irskega centra za raziskave in informacije, bo o njej govor še vsaj na Irskem, najverjetneje pa tudi v sosednji Italiji, kjer je koalicijo Silvija Berlusconija nekoliko zamajal hud poraz na lokalnih volitvah. Izgubili so namreč v 11 od 13 dežel, Berlusconijeva koalicija Dom svoboščin pa je večino obdržala samo na severu - v Lombardiji in Venetu. Je že tako, da so desno usmerjeni italijanski volivci te dni namesto srečni na voliščih doma žalostni zaradi smrti in priprav na petkov pogreb papeža Janeza Pavla II.
Strogih varnostnih ukrepov italijanskega notranjega ministrstva, v večno mesto naj bi namreč predvidoma pripotovali številni svetovni voditelji in več milijonov vernikov, bo deležna tudi domača romarska odprava. Najbolj bo zaslužila potovalna agencija Quo Vadis, ki bo na prizorišče papeževega poslednjega pota odpeljala šest avtobusov ljudi. Sicer pa vatikanski viri poročajo, da se splošni kardinalski zbor še ni odločil, kdaj naj bi se začel poseben postopek imenovanja novega papeža, ki mu pravijo konklave. Z njim je potrebno začeti najmanj 15 in največ 20 dni po papeževi smrti. Odločitev pa še ni sprejeta, ker se je našel dokument, oziroma oporoka, ki jo je še potrebno preučiti.
Niti najstrožji varnostni ukrepi, ki si jih sproti izmišljujejo možganski trusti okupatorjev Iraka, pa ne morejo preprečiti vsak dan novih smrtnih žrtev. V uporniškem duhu prav nič labilni neznanci so že dopoldne v Bagdadu izvedli dva bombna napada, ki sta terjala zaenkrat še neznano število žrtev med iraškimi civilisti in ameriškimi vojaki. Tarči sta bila konvoj iraške vojske v zahodni četrti Al Amirija in ameriški vojaški konvoj v južni četrti Dura. V četrti Mansur pa je ob prostost general iraškega notranjega ministrstva Džalal Mohamed Salo.
Na romanju v Londonu pa se mudi dobro zastraženi in za otoške teroriste pravzaprav nezanimivi zunanji minister Srbije in Črne Gore Vuk Drašković. Ker pa je za današnjo izdajo Financial Timesa priznal, da se nekdanji poveljnik vojske bosanskih Srbov Ratko Mladić pred predajo Mednarodnemu sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu skriva s pomočjo srbskih varnostnih služb, bo Drašković utegnil ponovno postati zanimiv za domače atentatorje.
Kar naprej pa se nekje na tujem zadržuje tudi naš zunanjeministrski ponos - Dimitrij Rupel -, ki pa se vedno vsaj za kak dan tudi vrača v domovino. V vlogi predsedujočega Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi se potepa po Podgorici, naokoli pa ga bodo vozili predsednik Filip Vujanović, zunanji minister Miodrag Vlahović, premier Milo Djukanović in predsednik parlamenta Ranko Krivokapić. Da pa ne bo prikrajšanih, se bo pustil pogostiti tudi pri vodji črnogorski samostojnosti nenaklonjene opozicije Predragu Bulatoviću. Kako zelo Ruplu prijata balkanski ambient in sentiment, dokazuje dejstvo, da je to že njegov drugi obisk v SČG v zadnjih dveh mesecih.
Da pa mu ni dolgčas, pa zna poskrbeti tudi nekdanji jezuit in aktualni predsednik domačega državnega zbora France Cukjati. Razsvetlilo ga je spoznanje, da bo glede na nekatere hramu domače kvazidemokracije neprimerne poslanske besede potrebno razmisliti o sprejetju etičnega kodeksa za poslance in o oblikovanju častnega razsodišča. Da je to navadno populistično metanje peska v oči, pa samo zase priča dejstvo, da že prav vsa obstoječa častna razsodišča skupaj ne premorejo toliko moči, da bi konkretne posameznike tudi konkretno kaznovala. Poslansko razpihovanje nestrpnosti in sovraštva se bo tako, tudi če bo Cukjatijeva razsvetlitev našla pot v ušesa Janeza Janše, nadaljevalo.
Komentarji
komentiraj >>