V oddajah Cigule migule nenehno izpostavljamo različne načine družbene rabe ljudske pesmi, ki so jo v zgodovini zaznamovale in spreminjale. Tokrat si bomo ogledali dva primera prekmurske pesmi Marko skače, ki se precej razlikujeta od njene danes uveljavljene variante. Čeprav sodobna podoba pesmi izvira iz dogme glasbene pedagogike, ji je s polstoletno prisotnostjo v šolskem sistemu uspelo izpodriniti vse ostale, ki bodo živele le še na starih posnetkih.
Pesem Marko skače je po svoji vsebini snubitvena, saj pripoveduje zgodbo o Marku, ki bi se rad ženil in si išče primerno nevesto. Najde jo nekje prek devetih mostov, a mu je njena mati ne da: »Raje jo zaklenem v skrinjo, kot da jo dam tebi, kurbin sin,« mu odvrne. Po svoji funkciji naj bi bila pesem plesna in kot spremljevalka posebnega plesa s ploskanjem nekoč razširjena po ozemlju Prekmurja, Porabja in ob hrvaško-slovenski meji.
Prva varianta Marko skače je hkrati tudi najstarejši posnetek slovenske ljudske glasbe, saj je bila deveta od trinajstih pesmi, ki jih je leta 1898 v Tišini v Prekmurju posnel madžarski etnomuzikolog Bela Vikar. Njena značilnost je predvsem močno sinkopiran ritem, ki je posledica madžarskega jezika. Madžarščina ima poudarjen kratki vokal na prvem zlogu, drugi vokal pa je dolg. Ta jezikovna posebnost vpliva na ritmično zgradbo madžarskih ljudskih pesmi, predvsem na njihovo značilno sinkopiranje, ki je v jezikovno mešanem Prekmurju vplivalo tudi na interpretacijo slovenskih ljudskih pesmi.
Marko skače (1898) iz CD, Odmev prvih zapisov (GNI ZRC SAZU, 2004)
Druga varianta Marko skače je bila posneta dobrega pol stoletja kasneje, leta 1955 v Beltincih. Je dvoglasna, sinkope so nadomestile osminke, od danes uveljavljene šolske variante pa jo vseeno loči pomembna razlika. Njena melodija namreč vsebuje sekundo, ki je bila kasneje iz pesmi izpuščena. Namesto izvirne melodije (E-G-G-F) so šolniki po drugi svetovni vojni začeli uvajati preprostejšo in muzikalno siromašnejšo melodijo (E-G-G-G). Razlog bržkone tiči v ustaljenem prepričanju, da je treba petje posameznih intervalov prilagajati glede na njihovo zahtevnost. Ker se najlažje poje prav terca, je bila v didaktične namene bolj uporabna pesem brez sekunde. Tradicionalno melodijo Marko skače so zato spremenili in tudi četrti ton v frazi zadržali na terci. Z generacijami otrok, ki so se učili spremenjene melodije Marko skače, se je počasi uveljavila nova varianta pesmi in izpodrinila staro, ki počasi tone v pozabo.
Marko skače (1955) iz arhiva GNI ZRC SAZU (GNI M 20.120)
Oddajo je pripravil Peter Kus.