Četrtek, 21. 4. 2005
barbara
Duo Tarwater se z novim albumom The Needle Was Travelling spopada z na novo pridobljenimi inštrumenti. Njihova igla je upočasnila tempo.
Spremno besedilo tu naprej ...
Od prvega izdanega nosilca zvoka dua Tarwater je minilo že deset let. Od tistih časov dalje sta Bernard Jestram in Ronald Lippok izdala že pet albumov, zamenjala založbo in skozi nasičene mutacije spremenila svoj prepoznaven električen zvok, ki je svojčas mejil na precej koncizen elektronski minimalizem.
A vse te spremembe se niso dogajale postopoma, temveč so nastale in vzniknile z njunim zadnjim albumom, ki sliši na ime The Needle was Travelling, album, s katerim sta Tarwater očitno obrnila novo poglavje v svoji diskografski in zvočni mašineriji.
Nova založba je ostala v domačem jim Berlinu. Govorimo o igrivi založbi Morr Music, ki svoj lov na jelene očitno ne opravlja le v prednovoletnem času, temveč v svoje loge vseskozi pridno vabi avtorje, ki se spogledujejo z značilno mehko, fantazijsko in sanjaško naelektreno zvočno zakladnico. Isan, Stayrofoam, Mum, B. Fleischmann so samo nekatera imena, ki skrbijo za prepoznavnost založbe Morr Music. Tudi Tarwater sta se s svojim zadnjim izdelkom prav dobro udomačila v ta značilen zvočni prostor in svojo iglo iz The Needle was Travelling , ki je glavna protagonistka celotnega izdelka, poslala na dolgo raziskovalno pot.
Ta pot je dolga za dobrih štirinajst komadov, kjer se instrumentalni in vokalni vložki izmenično menjujejo. A vlogo, ki jo je imel nekoč zvok sintetičnih amplitud, ki so prihajale iz sprogramiranih semplov, je pri Tarwater danes zamenjan s kitaro, basom, vokalom in še vedno prisotno elektroniko. Vsi ti elementi se spretno prepletajo v homogeno zvočno kuliso, pri kateri ni več prostora za hreščeče pasuse, ponavljajoče sintetične refrene in eksplicirane besedne zveze, skratka, vsega kar smo bili do slej vajeni slišati. Vodilno mesto zavzame tokrat melodika, ki se jo Tarwater počasi in direktno poslužujejo.
Prepletanje kitare in elektronike je pri tem albumu, poleg seveda vse več lirično prisotnih melodičnih vpadov Rolanda Lippoka, še najbolj prepoznaven element celotnega albuma. In ravno ti kitarski zvoki dajo albumu tisto značilno mehkobo, ki jo tu pa tam podkrepi še zvok trobil in godal. Poleg Bernarda Jestrama, ki ob kitari operira tudi z basom, se jima na kitari v goste pridružita tudi Marcus Weiser pri komadu TV BLOOD in Dirk Dresselhaus v zaključnem komadu HOME TONIGHT.
Celoten album je nastajal dolgih 12 mesecev in ker se je v tem času nabralo preveč materiala, sta ga morala Tarwater kasneje še olupiti odvečnih šumov in zvokov. V tem času so jim na pomoč priskočili različni prijatelji: Stefan Scholz na violini, Jakob Enderlein na čelu, Matthias Kuhl na trombonu in Jule Bowe na spremljevalnih vokalih. In ravno ta druščina je poskrbela, da se zapolnijo praznine in zakrpajo manjkajoča mesta.
Kaj se torej danes ob vsem naštetem dogaja s Tarwater? Če ni več minimalističnega elektronskega ščemenja iz zvočnikov in nam ostane elektronika pomešana s kitarami in klasičnimi inštrumenti?
Gotovo so s svojim zadnjim izdelkom ustvarili bolj prepoznaven in čist zvok.
In gotovo so s tem izgubili tisto skrivnostnost, ki so jo znali ohranjati v preteklosti.
Po eni strani so Tarwater postali spretni v krpanju z različnimi instrumentalno-elektronskimi podvigi. Hkrati pa jim to kirurško delo na trenutke zbanalizira kakšen prehod, če ne celo komad. A do popolnega izdelka je pot vedno težka in strma.
Za vse tiste, ki poznate njihovo dosedanje delo, bo ta izdelek pravo presenečenje. Morda tudi slabo. Ostali, ki se boste z njimi šele seznanili in vam bodo Tarwater segli v uho, vam utegne elektronski naslov www.morrmusic.com pomagati pri širjenju podobnih in nadaljnjih obzorij.
barbara
img src="images/articles/Glasba/Tolpa_bumov/050420103521.jpg" width="160" height="110" align="right" border="0" alt="E:Documents and SettingsbDesktoptarwater6.jpg">
Komentarji
komentiraj >>