Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Papež Benedikt XVI. = rehabilitacija kolaboracionizma na Slovenskem (3532 bralcev)
Sreda, 20. 4. 2005
tomazza



R E H A B I L I T I R A N O ?!?
Tudi po vseh slovenskih župnijah, ki so se na tej danes prav nič sončni strani Alp kot gobe po dežju razmnožile in z davkoplačevalskim denarjem uredile ter izdatno osvetlile za časa prve Demosove vlade zapriseženega političnega kristjana Lojzeta Peterleta, so tako kot povsod po svetu včeraj petnajst minut po izvolitvi novega papeža zlovešče odmevali cerkveni zvonovi. Zlovešče pa zato, ker v zadnjih dneh na globalni trend ponovnega vzpona neoklerikalizma in katolicizma, ki ga sama zase ponazarja izvolitev kardinala Josepha Ratzingerja za papeža Benedikta XVI., na domači lokalni ravni opozarjajo vsaj včeraj slovenski javnosti predstavljeno pismo “Zgodovinarji pred novimi izzivi in izbiro”, prvi odzivi nanj ter Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o vojnih grobiščih, ki se ga je aktualna vlada namenila vladajoči koaliciji v sprejem poslati po skrajšanem postopku.
Tudi po vseh slovenskih župnijah, ki so se na tej danes prav nič sončni strani Alp kot gobe po dežju razmnožile in z davkoplačevalskim denarjem uredile ter izdatno osvetlile za časa prve Demosove vlade zapriseženega političnega kristjana Lojzeta Peterleta, so tako kot povsod po svetu včeraj petnajst minut po izvolitvi novega papeža zlovešče odmevali cerkveni zvonovi. Zlovešče pa zato, ker v zadnjih dneh na globalni trend ponovnega vzpona neoklerikalizma in katolicizma, ki ga sama zase ponazarja izvolitev kardinala Josepha Ratzingerja za papeža Benedikta XVI., na domači lokalni ravni opozarjajo vsaj včeraj slovenski javnosti predstavljeno pismo “Zgodovinarji pred novimi izzivi in izbiro”, prvi odzivi nanj ter Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o vojnih grobiščih, ki se ga je aktualna vlada namenila vladajoči koaliciji v sprejem poslati po skrajšanem postopku.

Tokratna izvolitev papeža Benedikta XVI., ki s svojimi za postmoderno družbo 21. stoletja povsem nazadnjaškimi stališči o nasprotovanju abortusu, kondomom, istospolnim porokam, v mladosti aktivno udeležbo v Hitlerjevi mladini in nacističnih vojaških silah med drugo svetovno vojno, pravzaprav pooseblja ta globalni vzpon neoklerikalizma in konzervativizma, o katerem smo doslej govorili, ko so povsod po Evropi na oblast prihajale večinoma nazadnjaško usmerjene desne vlade. Z majhno zamudo, a vendarle, se je z zmagovitim pohodom politične falange zbrane okoli voditelja Janeza Janše na oblast po zadnjih državnozborskih volitvah v ta trend vključila tudi Slovenija.

Nekaj časa je sicer še kazalo, da so oznake, kot so denimo neoklerikalna, katolicistična in nazadnjaška oblast za vladajočo koalicijo in vlado Janeza Janše, v slovenski družbi 21. stoletja vendarle nekoliko pretirane. Toda pičlih nekaj mesecih na oblasti in aktualne poteze poslušnih oprod voditelja te po zatohlem dehteče slovenske pomladi bi moralo biti dovolj za streznitev še tako zelo nepopravljivih optimistov. Priča smo namreč političnim napadom na prav vseh javnih in družbenih frontah. Tako sama polemika okoli avtonomnosti in ideološki ustreznosti zgodovinarske stroke, kot tudi poskus ideološke rehabilitacije domobrancev in drugih domačih kolaborantov z nacizmom in fašizmom, ki jo prinaša sam predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o vojnih grobiščih po skrajšanem postopku, namreč pričata da se oblasti na Slovenskem ne gre za nikakršne nove, pač pa predvsem za stare izzive in izbire.

Če se nemara na prvi pogled zdi, da stare izzive in izbire na naše in njihove na slovenski politični sceni ne poosebljajo Slovenski z velikim S demokrati Janeza Janše, to gotovo ne bi mogli trditi za njihov najbolj zvest politični privesek, stranko Nova Slovenija. Že z njenim nastankom, zanj so kapitalsko poskrbeli prav v krogih kolaborantov z nacističnimi in fašističnimi okupatorji, ki so kot politični emigranti povojni revolucionarni roki pravice ubežali v Kanado, Avstralijo in Argentino, še bolj pa z njenim jesenskim političnim vzponom na oblast se je namreč v deželo na velika vrata vrnil zatohli duh nazadnjaškega konzervativizma in katolicizma, ki ga te dni sama zase ponazarjata osebnost in dosedanje delo novega papeža Josepha Ratzingerja.

Politična stališča Nove Slovenije so namreč že od njenega nastanka povsem skladna stališčem uradnega Vatikana. Vse pa kaže, da se tako kolaboracija Vatikana z nacizmom in fašizmom med drugo svetovno vojno kot sama vloga leta 1941 še rosno mladega papeža Josepha Ratzingerja v Hitlerjevi mladini in nacističnih vojaških enotah družbeno rehabilitirata. Del te nazadnjaške in katolicistične navlake, ki sodi na pokopališče zgodovine, je namreč ravno nikoli dosledno pojasnjena vloga, ki so jo v sodelovanju s Hitlerjevim režimom odigrali na rimskokatoliškega boga prisegajoči duhovniški in civilni kolaboracionisti. Zgodovina, kot veda, je sicer svoje delo opravila že zdavnaj, toda njene ugotovitve se v z rimskokatoliško verujočimi zaznamovanih družbah niso povsem prijele. Pravzaprav nepresenetljiv fenomen tako je, da imajo v sodobnosti s pogrevanjem fašistične in nacistične preteklosti največ težav prav v najbolj globoko verujočih družbah, kot so Hrvaška, Italija in denimo Poljska.

In če je do sedaj veljalo, da zgodovino na novo pišejo zmagovalci vojn, revolucij in drugih oblik družbenih prevratov, so v aktualni oblasti na Slovenskem očitno spoznali, da je globalni trenutek nadvse ugoden, da pa se lahko lokalno domačo zgodovino tokrat temeljito predrugači že na podlagi rezultatov zadnjih državnozborskih volitev. Od tod zadnji politični napadi na avtonomijo zgodovinarske stroke in delitev na naše in njihove prikrojevalce zgodovine, na katero v pismu z naslovom “Zgodovinarji pred novimi izzivi in izbiro” opozarja 16 pod njega podpisanih zgodovinarjev. Od tod tudi predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o vojnih grobiščih, ki jo predlaga prav eden najglasnejših domačih političnih agitatorjev za rehabilitacijo domobranstva in drugih oblik kolaboracije na Slovenskem, nekdanji poslanec in sedanji minister za delo, družino in šport, Janez Drobnič.

Pričujoča politizacija zgodovinarske stroke in nameravana uzakonitev zakona, po katerem bodo kot žrtve izenačeni vsi pripadniki slovenskih oboroženih enot, torej tudi tisti, ki so zvestobo in življenje tako kot v rosni mladosti sedanji papež Joseph Ratzinger prisegli Adolfu Hitlerju in nacističnemu reichu, v domačo družbeno klimo tako ne prinaša prav nobenega novega, pač pa predvsem stare izzive in izbire, ki so bile že kako žive denimo za časa španske državljanske vojne. Očitno se bo, prav tako kot v starih - ne ve se sicer točno po čem že -dobrih časih, ponovno potrebno opredeliti. In če bo treba, tudi ponovno na rep stopiti prav razraščajoči se aroganci do žrtev narodnoosvobodilnega boja in zločina nacizma ter fašizma, ki ga s poskusom rehabilitacije domobranstva na Slovenskem na predlog ministra Janeza Drobniča uprizarja aktualna domača kolaicija na oblasti.

ODPOVED: Tudi tokratni N-euro moment sem z razraščanjem neoklerikalizma in katolicizma v svetu in na Slovenskem v zobeh prispeval Tomaž Z.


Komentarji
komentiraj >>