Sobota, 23. 4. 2005
MarioB
Sodobna glasba – in z njo tudi druge oblike umetniškega izražanja – se nujno hrani s preteklostjo. Brez odvečnega pametovanja o retrogardizmu, postmodernizmu, referencijalnosti in podobnih postopkih lahko »prosto po Prešernu« izpostavimo pasti in prednosti takšnega načela.
Več kot prav nam bo v ta namen služil povratniški album makedonske zasedbe Mizar, ki je veljala na prelomu osemdesetih v devetdeseta leta prejšnjega stoletja za eno najperspektivnejših in najizvirnejših makedonskih in jugoslovanskih zasedb ... (v celoti ...)
RADIO ŠTUDENT
GLASBENA REDAKCIJA
TOLPA BUMOV
Sobota, 23. aprila 2005
Mizar - Kobna ubavina (Terrible Beauty is Born) (Dallas, 2005)
Sodobna glasba – in z njo tudi druge oblike umetniškega izražanja – se nujno hrani s preteklostjo. Brez odvečnega pametovanja o retrogardizmu, postmodernizmu, referencijalnosti in podobnih postopkih lahko »prosto po Prešernu« izpostavimo pasti in prednosti takšnega načela.
Več kot prav nam bo v ta namen služil povratniški album makedonske zasedbe Mizar, ki je veljala na prelomu osemdesetih v devetdeseta leta prejšnjega stoletja za eno najperspektivnejših in najizvirnejših makedonskih in jugoslovanskih zasedb. Prepoznavnost ji je zagotavljala nevsakdanja mešanica starih cerkvenih napevov in temačnega rocka. Band, ki ima svoje korenine v projektu Padot na Vizantija, ni dolgo zdržal in je le po dveh albumih ugasnil ter si zagotovil kultni status. Tega niso dosegli nobeni bandi, ki so zrasli iz razbitin Mizarja, med katerimi je najbolj znana zasedba Anastasia.
Mizar so se kakšno leto nazaj zbrali v skoraj identični zasedbi, s to razliko, da je izvirnega pevca s fascinantnim globokim glasom zamenjal nov pevec Goran Trajkovski, in se odpravili na turnejo, s katero so počastili dvajsetletnico ustanovitve.
Turneji je sledila odločitev, da obnovijo delovanje in sad te odločitve je letošnji album Kobna ubavina oziroma po angleško Terrible Beauty is Born. K angleščini, v katero so prevedli naslov albuma, se bomo še vrnili, še prej pa bomo poskušali album umestiti v aktualno glasbeno dogajanje ter v v uvodu omenjeno nanašanje na preteklost.
Kobna ubavina predstavlja po eni strani nostalgično in v svojem bistvu avtoreferenčno potezo, po drugi pa ga lahko vzamemo kot enega kazalcev stanja makedonske scene. Ta je bila namreč vedno nekako obtežena s preteklostjo, tako godbeno kot socialno-politično. Ko omenjamo preteklost, ne merimo samo na starodavno tradicionalno godbo, bodisi profano bodisi sakralno, temveč tudi na polpreteklo zgodovino modernega popa in rocka v nekdanji skupni domovini Jugoslaviji, kjer je bila makedonska scena skorajda izključno prepoznana prek delovanja zasedbe Leb i sol.
Pečat slednje je na naša dojemanja makedonskega glasbenega dogajanja še vedno močan, če ne drugače prek številnih bolj ali manj uspešnih projektov Vlatka Stefanovskega, ki je, kaže, edini profitiral od dolgoletnega kraljevanja omenjene zasedbe. Leb i sol so bili namreč tako vseprisotni, da so drugi projekti bolj težko priplavali na površje.
Čeprav so bili Mizar na dobri poti širše uveljavitve, pa jim je v prvem obdobju delovanja očitno zmanjkalo sape. Ob novem začetku s pričujočim albumom pa so po eni strani brez dvoma upravičili smisel ponovnega zagona, po drugi pa v nas zasadili seme dvoma, ali jim bo uspelo ohraniti krhko ravnovesje med lastno prepoznavnost in željo po univerzalnem ugajanju.
Ko govorimo o slednjem, namreč o želji po univerzalnem ugajanju, trčimo ob že omenjeno uporabo angleščine. Ta ni prisotna le v naslovu, temveč so prenovljeni Mizar v njej odpeli kar tri komade, občasno pa so med makedonske verze vpletli kakšno angleško besedo ali kar citat, kot je to primer v komadu Počesna strelba, kjer slišimo refren komada Doorsov Break On Through.
Angleški komadi zvenijo popolnoma nepotrebno, tudi zaradi tega, ker se v njih bolj navezujejo na novi val kot na makedonsko izročilo in zato delujejo podobno kot večina današnjih aktualnih anglo-ameriških in drugih bandov, ki eksploatirajo osemdeseta. Povrhu pa ravno pri teh komadih umanjka vrsta produkcijskih in aranžerskih prijemov, zaradi katerih komadi v makedonščini zazvenijo mogočno, mamljivo in občasno tudi kar magično.
Tudi nekateri drugi komadi, zapeti v makedonščini, zvenijo nedorečeno in zvočno precej šibko. Drugače je pri udarnih komadih produkcija zelo bogata, včasih se nam zazdi, da kar prebohotna, a vendarle se po premisleku zdi, da je to edini možen način, da se takšna glasba manifestira v vseh svojih referencah, namigovanjih, insinuacijah na duhovnost ter združevanju temačnega rocka in mističnega cerkvenega petja.
Kot že rečeno, so Mizar – tako v uspelih kot v manj uspelih komadih – hote ali nehote ujeli svetovni trend vračanja k osemdesetim letom, s to razliko, da Mizar za izhodišče jemljejo ravno svojo glasbo iz tega obdobja. Zato tudi ne čudi zaključna skladba Gradot e nem, predelava znane pesmi iz prvega obdobja delovanja.
Kobna ubavina zaradi naštetega ostaja na pol poti do odličnega povratniškega albuma; krivico za to lahko pripišemo tudi preveliki ambicioznosti zasedbe, ki je na album dala kar dobrih sedemdeset minut glasbe. Mi pa bomo seveda za potrebe te oddaje dolžino primerno prikrojili ter se tako izognili manj uspešnim komadom, tudi vsem trem angleško zapetim pesmim.
Mizar se na tem albumu torej niso uspeli popolnoma vrniti sami k sebi, morda tudi zato, ker so si zaželeli biti več kot so, opozoriti tudi preostanek sveta na svojo posebnost. Paradoks, ki ga – tako kaže – zaenkrat niso dojeli, pa je v tem, da zvenijo najbolj svetovljansko takrat, ko pojejo v materinem jeziku.
V pričakovanju morebitnih živih nastopov, ki so bili vedno njihov »tour de force«, si bomo zavrteli izbor komadov z albuma Kobna ubavina oziroma Terrible Beauty is Born. Zavrteli se bodo naslednji naslovi:
1. Amfilohij
2. Počesna strelba
3. Vo mojot son
4. 1762 (Iljadu i sedumsto i šezdeset i vtoro leto)
5. Ova ne e mojot dom
6. Razgovor sa slepite
7. Armakedon
ter
8. Gradot e nem
Mario Batelić
Komentarji
komentiraj >>