Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Knjižni prvenec Vesne Milek Kalipso, by Petra Koršič (5514 bralcev)
Ponedeljek, 19. 8. 2002
petrak



Vesna Milek: Kalipso
Prvenec poznane novinarke je izšel v Ljubljani pri Študentski založbi, in sicer pri Posebnih izdajah, ter Društvu Apokalipsa, pri Zbirki Aurora, junija letos, a v kolofonu piše leta 2000. Urednik Beletrine, knjižne zbirke pri Študentski založbi, Mitja Čander, je prispeval tekst na knjižnem zavihku, Mitja Čander je avtorico in prvenec predstavil na novinarski konferenci in drugih predstavitvah in žurih, Mitja Čander je opravil pogovor z avtorico v Sanjalnici na Kongresnem trgu v torek, 13. avgusta.


FUKSIJASTA KALIPSO S KAPLJIČASTO ODPRTINICO ali REBEKIN KARDIOGRAM


Nenad Veličković je v intervjuju za Književne liste Dela 5. avgusta povedal nekaj, kar si vzemimo v razmislek: »Mislim, da je težava večine pisateljev moje generacije, da njihovih rokopisov ne berejo resni uredniki, ki bi znali najti napake, neuravnoteženosti, slabosti, razne slogove pomanjkljivosti.« Potem še doda, da misli na Bosno in Hercegovino, a da tudi v soseščini ni nič bolje. Pisati nameravam o prvencu Vesne Milek z naslovom "Kalipso", a tudi še o čem obstranskem, ker promotorji sami tako hočejo, saj se mnogo dogaja »zraven«, ob strani, ki je hkrati v centru zabavnega trga.


Prvenec poznane novinarke je izšel v Ljubljani pri Študentski založbi, in sicer pri Posebnih izdajah, ter Društvu Apokalipsa, pri Zbirki Aurora, junija letos, a v kolofonu piše leta 2000. Urednik Beletrine, knjižne zbirke pri Študentski založbi, Mitja Čander je prispeval tekst na knjižnem zavihku, Mitja Čander je avtorico in prvenec predstavil na novinarski konferenci in drugih predstavitvah in žurih, Mitja Čander je opravil pogovor z avtorico v Sanjalnici na Kongresnem trgu v torek, 13. avgusta. To niso sodbe, to so dejstva. Objektivnost na pohodu. Že nekaj časa je opaziti, da pri Študentski založbi, sploh pri zbirki Beletrina, vedo, da je potrebno literaturo promovirati, kar je pohvalno, tako da z intervjuji, branji, številnimi nastopi doma in v tujini, formalnimi in kavarniškimi sproščenimi poletnimi branji prepojijo vso potencialno bralsko klientelo.


Pa vendar! Ravno pri tem razvpitem primerku objave prvenca se razkriva vse nepotistično polizdelkarsko trženje imena, barve, poletja in nasmehov nelagodja. Poletne ceremonije okrog Vesne Milek in prvenca so bolj malo povezane s samim romanom. Promocija romana "Kalipso" je zame grozno trženje prodajnega izdelka z znanimi marketinškimi prijemi, ki se je vsekakor umaknilo približevanju ali promoviranju leposlovja.


"Bestseler" na obzorju, "bestseler" v rokah mnogih, ki želijo izvedeti kaj več o poznani dami, kaj sočnega, kar še ni povedala v medijih, na spletu. Bojda zgodbo črpa iz avtobiografskih podatkov! In tako naprej. Skratka, povedati hočem, da vse omenjene ceremonije ne domujejo v sobanah leposlovja in da nimajo nobene zveze z golim pisanjem. Imajo pa zvezo s "Kalipso" in škoda, da tudi s Študentsko založbo, ki si po mojem mnenju sama seka kredibilnost ali mero za okus. Ceremonije imajo učinke, zato je knjiga iz vseh ljubljanskih knjižnic izpuhtela.

Klikni za veliko sliko: Raymond Pettibon, 36 inches

Ko sem končno pometla vsaj malo rumene brozge, se prepuščam duhu knjižnega molja, ki se je sprehajal po 353-ih straneh Kalipse, romana, ki so ga ob izidu označevali za dnevniški roman naše (recimo od 25 do 35) generacije. Dodajmo, da je to roman, ki obravnava mlado žensko, ljubiteljico življenja, ki pa v iskanju omame, alkohola, ljubimcev in kemije, zapade destrukciji življenja in nezmožnosti cilja, ki ji ga predstavljata idealen moški in s tem ženska izpopolnitev. Kalipso je v starogrški mitologiji Atlantova hčerka, morska nimfa, ki je sedem let zadrževala Odiseja, ko se je vračal iz Troje. Naslov pa lahko povežemo še s figurativnim kalipsom, modernim plesom v štiri četrtinskem taktu, ki se opira na melodije s Karibskih otokov.



Glavna junakinja romana je mlada študentka Rebeka, ki iz garsonjere, ki si jo deli s sostanovalko in spovednico Lauro, bezlja po tujini v lovu na idealnega moškega, v zabavljaških delirijih pa sreča le podobe, ki se iztečejo v konkavno ali konveksno sliko začasnega ljubimca. Rebeka je prvoosebna pripovedovalka zgodbe, spisane v obliki dnevniških zapiskov, da vrhovi in globeli na amplitudi kardiografskih zapisov junakinje učinkujejo bolj resnično-intimno.


Namera romana verjetno res ni bila v stilskem brušenju in visokem psihološkem portretiranju junakinje, ki je morda bolj antijunakinja. Izbor pogovornega in posvetnega vokabularija je sicer lahko smiseln pri (morda poskusno) romanesknem slikanju odsevov današnjega življenjskega stila slovenskih odraščajočih, v tem primeru mlade ženske, a žal umanjka pri klišejski zgodbi, ki je prignana do navideznih viškov in oplemenitena s številnimi hitrimi modrostmi in reki, ki so za junakinjo morda pomembna spoznanja, v zgodbi pa ne učinkujejo subverzivno.


Medvrstično hoče biti zgodba všečna, popularna, zato pa izbere vroče koordinate, kot so: individualizem, ki ni samozadosten, težko otroštvo, površna zaljubljenja, sesuta samopodoba, pomanjkanje samozavesti, nesrečni ljubezenski poskusi, hedonizem na kvadrat, omama viškov, potovanja, življenjske modrosti preproste metamorfoze. V zgodbi se pojavita stereotipna grška lepota, obravnavana kot stvar divjega, narave, in kontinentalna prefinjenost, obravnavana kot racionalna kultiviranost, kakršna sta Rebekina ljubimca, in On, ki ji sledi povsod, kot prispodoba za nerazrešeno preteklost.


Artur Barrio, Libro de carne, 1977-1998
Junakinja konfliktov ne rešuje, ampak jim težo za nekaj minut odvzema s prenažiranjem in za minuto podaljša z bruhanjem. Bulimijo in suicidne misli še sprejmem, a ko se po DR-lahkotnem branju prebijemo do dela, označenega kot destruktivni, in Rebeka poseže po nožu in si z vrezi blaži bolečino, razjede, takrat pa je mogoče za bralca preveč. S kopičenjem sodobnih problemov se roman želi in se osredinja v popularnem. Tako hoče in tako je in naj bo. In ni nič narobe.


Izbrani citat Henryja Millerja na začetku knjige nakaže, da ni le avtoričina izbira, ampak tudi moto protagonistke Rebeke, ki je prepojena s prototipi današnjih družbenih predstav. Glasi se tako: »Odrasel človek mora pisati, da se znebi strupa, ki se je nakopičil v njem, ker ni živel tako, kot bi moral. Če bi bil človek dovolj pogumen, da bi živel tisto, v kar verjame, ne bi nikoli zapisal ene same besede.«


Poletno počitniško branje, bi rekli, a počitnic je skoraj že konec. Ali pa jih sploh ni bilo.

Fuksijasto Kalipso je v "fastfud branju" požrla Petra Koršič.


Komentarji
komentiraj >>