Torek, 20. 8. 2002
petrak
Vračanja so prvenec sicer mladega pesnika, študenta primerjalne književnosti v Ljubljani, ki sebe v pesmi Krpe označi kot: »star sem kot te črke, a starejši od samega sebe«. Knjiga treh ciklov z naslovi Prvo vračanje, Odselitve in Drugo vračanje je junija izšla pri Centru za slovensko književnost, v zbirki Aleph. Devetnajst pesmi, tudi takih iz več delov, priča, da so Vračanja prihod in prihajanje ter seveda vračanje na atlas slovenskega pesništva.
MIKROSKOPSKA IN RENTGENSKA 22-LETNA GOVORICA MOZAIČNEGA JAZA
Vračanja so prvenec sicer mladega pesnika, študenta primerjalne književnosti v Ljubljani, ki sebe v pesmi Krpe označi kot: »star sem kot te črke, a starejši od samega sebe«. Knjiga treh ciklov z naslovi Prvo vračanje, Odselitve in Drugo vračanje je junija izšla pri Centru za slovensko književnost, v zbirki Aleph. Devetnajst pesmi, tudi takih iz več delov, priča, da so Vračanja prihod in prihajanje ter seveda vračanje na atlas slovenskega pesništva. Pesnik označi pesem v istoimenski pesmi tako: »tukaj nihče nikoli ne pozabi, kako je zares sam«. Sveže, a zrelo Hočevarjevo pesnjenje je z njegovimi besedami »samoten padec skozi papir na drugo stran pesmi«.
Pesniški habitus je ulovljen skozi prizmo globoke in pozitivne izkušnje samosti, samote, tiste nujne kategorije, na katero prisega mnogo pesnikov. Skozi ta moment intime pesnika iz življenja se ne para, temveč izreka monolog ali dialog s samim sabo oziroma z drugim jazom, z aktom pesnjenja, literaturo in njeno bitnostjo. Razlaga za izbiro pesniškega jezika je v pesmi Raztapljanje oblakov, ko pesnik pravi: »saj je časa premalo, da bi si s svojimi petimi prsti zamašili pore, prepustne za tišino«.
V pesmih ni ničesar premalo in kljub temu, da ne valovijo s pretiranim teoretskim diskurzom, poetske amplitude ne zapadejo šibkim vrhovom, torej tudi ničesar ni preveč. Berljiva, fluidna pesniška govorica se s pogostimi ponovitvami verzov in prostim slogom pesnjenja zliva v pesemske celote. Umirjenost in globoko bivanjsko spoznavanje lirskega subjekta se odslikujejo v verze na lahkoten, neposiljen in vešč način. Lahko bi rekli, kot odtisi stopinj v pesku – takšen je tudi motiv naslovnice –, ki lahko okamenijo ali morejo okameneti na polju poezije.
Hočevarjeva poezija ni prozaično epopeiziranje, ni posvetno-komunikativno koketiranje, ni rokovanje s pretežkim strokovnim diskurzom, nič takega, tudi ni mehkužno izpevanje ljubezenske tematike. Od vsega naštetega pesnik odvzame le črepinjo, tisto, ki ji z mero prida umerjeno lirsko izrekanje. Iz pesmi Vrnitev: »Odidiva zato kot prvikrat in se ne ozirajva več iz sveta, od koder gledava z žalostnimi očmi.« Pokrajina plemenitega bojevanja je pesnikov večplastni mozaični jaz, pesem se dogaja v notranji pokrajini, kamor se odtiskujejo tudi družbeno, življenjsko vsakdanje, metafizičo, medtekstualno, čustveno.
Hočevarjevo pesniško pero skoraj v vsaki pesmi pljuskne na obalo pesniškega jezika, akta pesnjenja in poezije nasploh, tako da je niti ne superlativizira niti hote ignorira ali celo iz metafizike spravlja na zemeljska obzorja, temveč je z njo stopljen, poezijo je sprejel v svoj vsakdanjik, kot se kaže v pesmih. Pesnik zagotavlja, da so »edino merilo življenja polja, na katerih si vedno tujec. Tam nikoli ne boš več tako star, da bi videl, kako otrokom odpadajo trepalnice«. V pesmi Razlogi za življenje mladi Hočevar nagovarja njemu priljubljenega francoskega nadrelističnega pesnika Andréja Bretona: »koliko dežja zate, André Breton, koliko knjig počitka do naslednje pesmi, le rahlo zaostajajoče za vsemi razlogi za življenje? Skupaj se vrniva med ljudi, ki naju niso nikoli zanimali/./«
Hočevar komunicira s poezijo, literaturo, nagovarja pesnike – Sarajlića, Pabla Nerudo … Predvsem v Odselitvah in Drugem vračanju se v pesmih vzpostavlja in prepleta neka skrivnostna dvojina, ki kliče po vprašanju, kdo je drug. Je to on, je to notranji jaz, jezik, navdih, bog? Mikroskopsko-rentgenska slika ogovarjanega ustreza luščenju mozaičnega jaza.
Vsebinske plasti pesmi, ujete v treh ciklih, se ujemajo z njihovimi naslovi. Poezija, raztezajoča se med koordinatami filozofskega, bivanjskega in ljubezenskega, opeva odtenke globljih plasti odnosov in jih prestavlja v sanjsko-metafizični svet. To je zrel in samozavesten pesniški polet.
Vračanja Andreja Hočevarja so iz pesniškega atlasa privalovala do Petre Koršič.
Komentarji
komentiraj >>