Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
6. 5. 05 ob 19.00: COUNT BASS D - Begborrowsteel /Ramp Recordings, 2005/ (3362 bralcev)
Petek, 6. 5. 2005
jizah



Dwight Farrell je mutliinštrumentalist, ki je v svoji rani mladosti, pred natančno desetletjem, izdal svojo prvo, popolnoma nevidno, a za tiste čase še kako progresivno plato "Pre-Life Crisis", na kateri je skoraj vse inštrumente odigral sam. V kolikor to ni prva taka, je pa vsekakor ena prvih tovrstnih raperskih plošč. Šolani glasbenik, sicer pa raperski fan, mc, dj, multiinštrumentalist in bojda tudi neverjetno dober lajv perfomer, je po odlični plati "Dwight Spitz" izpred treh let tokrat zakorakal v bolj inštrumentalne oz. eksperimentalne vode, polne odličnih jazzy samplov, kratkih vokalnih vložkov ter občasni uporabi lo-fi zvokov ...
COUNT BASS D Begborrowsteel (Ramp Recordings, 2005)

V kolikor se na samem začetku vrnemo v leto 1995, ko je povsem neopazno izšel Count Bass D-jev prvenec »Pre-Life Crisis« in to kar na mogočni založbi Sony, ugotovimo, da je bil fant že od začetka precej drugačen tič kot večina drugih raperjev. Da bi namreč leta 1995, čeravno tako neopazno kot Count, nekdo posnel skoraj povsem v živo odigrano rapersko plato in jo poleg tega večinoma odigral kar sam, si danes kar težko predstavljamo. Pa vendar je bil prav naš današnji gost eden prvih, ki mu je to uspelo. Plošča vsekakor ni postala uspešnica, a nam postavlja pravi pogled nad njegovo glasbeno kariero, saj je sin evangelističnega misionarja odraščal po različnih koncih Amerike od Bostona, Bronxa, Floride pa do domačega Ohia, kjer je igral bobne v cerkvenem zboru že pri štirih letih, nato pa se je posvetil še igranju orgel. Da pa se njegova glasbena kariera ni ustavila pri igranju orgel, je kot mladostnik prejel glasbeno štipendijo in potoval po Evropi kot klasičen oz. jazz glasbenik. Kmalu po fiasku, s sicer dobro ploščo »Pre-Life Crisis«, je leta 1997 izdal še ep »Art For Sale«, največji korak k svoji prepoznavnosti pa je vsekakor njegova odlična plošča »Dwight Spitz« iz leta 2002, kjer je v družbi z relativno velikimi raperskimi imeni, kot so recimo Mf Doom, Edan, producent J. Rawls in drugi uspel sestaviti nespregledljivo plato, nadgradnja katere je lani ustvarjeni in letos izdani album »Begborrowsteel«, ki je izšel kar na njegovi strani www.countbassd.com, v sodelovanju z založbo Ramp Recordings.

Govorimo torej o Dwightu Farrellu, temnopoltem glasbenem vizionarju, ki je skoraj vedno delal stvari pred časom in poizkuša delo še tako neraperskih glasbenikov spraviti v rapersko formo, kar mu z mnogimi kratkimi sampli in odličnimi idejami tudi uspeva. Seveda je Dwight veliko več kot to, je DJ, producent, ki je prejšnjo plato naredil zgolj na Akai S-3000 samplerju, MPC-ju 2000 ter svojimi lastnimi inštrumenti, mc, multiinštrumentalist z jazzovsko oz. klasično glasbeno izobrazbo. Prav vse te prvine je umestil tudi na svoj zadnji, za fane plate »Dwight Spitz« dolgo pričakovani izdelek »Begborrowsteel«. Poigravanje med klasično rapersko produkcijo sredine devetdesetih in prej, kakršno je poslušal tudi sam, ter živo inštrumentacijo se dobro odraža v tokrat precej kratkih in zelo eksperimentalnih 16 komadih. Med njimi ni opaziti toliko raperskih sposobnosti kot doslej, saj se vokalno resno pojavlja le takrat, ko se to zdi res potrebno in umestno, pa še tu ni tekstualno tako razslojen kot je bil do sedaj, ko je nihal med teksti legendarnega Krs-Ona, Chuck D-ja ter novodobnih rap idejnežev, kot so recimo Mf Doom, Madlib in drugi. Besedila so tokrat predstavljena le kot dodatek sicer predvsem inštrumentalni plošči, na kateri sicer slišimo veliko kratkih posamplanih glasov, ki se lepo podajajo na glasbeno podlago. Prav podlaga je tako bistvenega pomena, njegovi kratki raperski vpadi pa imajo očitno funkcijo dobro naštudiranega vpada novega inštrumenta. Zelo funkerske podlage, polne raznih lo-fi beatov, kratkih vokalnih samplov, bazirajo na old school rapu ter iskanju glasbenih influenc znotraj groovyja, jazza in druge črnske glasbe sedemdesetih in osemdesetih. Produkcijsko veliko uporablja trobila in na trenutke spominja na zlato obdobje Pete Rocka, le da so podlage še bolj organske, morda tudi bolj mistične. Uporaba mnogih jazzy loopov in preprost mix med nekakšnimi echo sintetizatorji ter zvoki violin, klavirjev, raznih trobil in super postavljeno bobnarsko sekcijo, pa nas že po pol ure pripelje do konca popotovanja po raziskovalnih in eksperimentalnih tehnikah Count Bassa.

Influence zlate dobe raperske produkcije so vidne, inteligentni, kratki tekstualni vpadi in nevsiljeno podajanje le-teh nam predstavljajo idejno dokaj samosvojo rapersko plato, ki po eni strani predstavlja starošolski pogled na hiphop, pa drugi pa nas z živimi inštrumenti in mnogimi lo-fi zvoki ter popolnoma nestereotipnim pogledom na trenutno dogajanje znotraj raperske produkcije pelje v nekakšen futurističen rap. Inštrumentalno je Dwight kar precej presegel svoje produkcije, ki jih v vse večjih količinah najdemo na drugih raperskih izdelkih, saj si je s prejšnjo ploščo pridobil veliko spoštovanja znotraj podzemnega raperskega sveta. Po drugi strani pa je res, da plošča za prejšnjo zaostaja predvsem konceptualno, saj je le recimo z enim pevskim vložkom zajadral v bolj eksperimentalne vode kot do sedaj. V naslednje pol ure pa si bomo poslušali »Bullets Hit Brains«, »Doxology«, »The Mingus Sextet«, »Nina & Weldon«, »Gimmie A Gig«, »Drug Abusage«, »Kumbuka Watu Penda Pesa Part 1« in zatem še »Part 2«, »Des Fausses Impressions«, »Dollar Bill«, »Down Easy«, »New Edition Karaoke«, »Low Batteries«, »No. 3 Pencil«, »Body By Jake« in »Canerow Waltz«.

Tolpo je spisal Jizah



Komentarji
komentiraj >>