Obljuba dela dolg. Ko smo se prejšnji teden v eni izmed oddaj seznanjali s kolektivom Piano Magic, je iz našega izbora izpadel njihov zadnji in pravkar izdani album Disaffected. En del resnice, ki vam je nismo takrat izdali, kajti vzeli smo si še malo časa, da bi se izdelku bolj natančno posvetili, je gotovo ta, da ...
Ko smo se prejšnji teden v eni izmed oddaj seznanjali s kolektivom Piano Magic, je iz našega izbora izpadel njihov zadnji in pravkar izdani album Disaffected. En del resnice, ki vam je nismo takrat izdali, kajti vzeli smo si še malo časa, da bi se izdelku bolj natančno posvetili, je gotovo ta, da je ta plata suhoparna, in pocukrana. Z njo so PM odtavali daleč stran od sebe. In njegov naslov mu morda poda pravo dimenzijo, ki se je skoraj mantrično zapekla v naše možgane: disaffected - nezadovoljen –nezvest- nelojalen....
Z vsakim novim poslušanjem, so se te besede glasneje prebijale na plan.
Piano Magic se svoje diskografije niso nikoli lotili linearno. Vsak njihov izdelek je v poslušalčevo uho vedno znova prinesel kaj nepredvidljivega. Vse se je začelo leta 1996, z nedolžnim premikanjem prstov po Casio klaviaturah. Od njihovih minimalističnih in sanjavih začetkov, ki so jih naslovili Popular Mechanics, so PM kmalu prestopili na stran klasičnih inštrumentov. Stalno postavo so od takrat naprej zavzeli kitara, klaviature in bobni.
Kaj pa je tukaj nepredvidljivega, se boste vprašali?
Pestrost in lepota kolektiva PM je od vedno bila v tem, da so to kolektivnost gojili in negovali. Postava skupine se je vseskozi spreminjala in menjevala. Ljudje so prihajali, puščali svoje pečate in odšli. A so se vsi večinoma tudi spet vrnili. Tako se je skozi celotno diskografijo zamenjalo čez 30 članov. Komadi so večinoma nastajali med štirimi stenami, predvsem v domovanju pobudnika zasedbe PM, Glena Johnsona. Mimoidoči obiski so namesto običajnega klepeta ob kavi, komunicirali med seboj z inštrumenti. Zato je tudi večina njihovih plat zbirka kolažev, ki so prepleteni z osebnimi zgodbami vseh sodelujočih članov. Sproščeno in intimno ozračje odprtih sob se je tako preslikalo v njihovo glasbo. Kmalu so jih večje založbe, kot so 4AD, Morr Music, Rocket Girl, Che in Darla, vzele za svoje. Njihova domovanja so se med tem premikala med mrzlim Londonom, Parizom in pomarančno Andaluzijo.
V letošnjem letu so po enoletnem diskografskem premoru, najprej poskrbeli z enim presenečenjem. Izdali so namreč povsem elektronski, studijsko posnet EP in zadovoljili vse tiste, ki so jih bombardirali z vprašanjem: Zakaj pa se tako izogibate elektronike?
EP Opencast heart, je prečiščeno hladen in vremensko najbolj angleški. Velik poudarek je na ritem mašinah, iz katerih pronica bolj ali manj plesen, chill-out ritem, ki v kombinaciji z Johnsonovim razneženim vokalom, deluje precej prazno in vodeno. In prav ta EP je bil na mnoga razočaranja poslušalcev, uvertura v njihov zadnji izdelek, ki ga bomo nocoj slišali.
Tako kot njegov predhodnik, je tudi ta album povsem studijski. Postava je tokrat stalna: Jerome Tcherneyan, Franck Alba, Cedric Pin, Johnson in Angele David-Gillou.
Kljub stalni zasedbi je album kot celota še vedno nekoherenten. Uvoden komad You can Hear the Room naznani sicer neko ustaljeno ozračje, ki smo ga bili pri PM vajeni tudi v preteklosti. A takoj za njim, s komadom Love & Music , se to ozračje razblini. Njihova glasba se spremeni v enodimenzionalno kuliso. Johnsonove besede: » All I knew was love and music, Love and music get me by, And all I need is love and music, love and music 'till I die...« pa tako in tako povejo svoje.
Samo še en komad se najbolje približa njihovi očitno pozabljeni preteklosti. Komad Theory of Ghost s svojo temačnostjo in govorjeno besedo zatava v celotni plati, kot izgubljena ptica z zlomljenimi krili. Ob slednjem se znajdejo še kakšni efekti, ki so jih znali PM v preteklosti množično vkomponirati v celoto. Če dobro prisluhnemo, slišimo lajanje psov, cerkvene zvonove, pojočo žago in morda še kaj. A ti dodatki so tako tihi in zakriti, da jih lahko tudi ne bi bilo. Vokali so trije: Johnsonov nežen vokal ob vsej tej nasičeni melodičnosti zatava v patetičnost. Hladno-dekliški vokal Angele David- Guillou ob poskočno elektronskem komadu Disaffected, pa izgubi vso čarobnost.
Kdo ve, morda se bodo PM spet odločili, da se zaprejo med štiri stene in svoj zvok priklopijo na tistih nekaj kanalov, ki jih zmore majhna soba. Na srečo v svoji rasti niso linearni in razvoj vidijo tudi v majhnih drobtinicah. Zato nam nihče, niti oni sami, ne more zatrditi, da bo njihov naslednji album spet posnet na otroške Fischer Price igrače, ki bodo zaživele ob srkanju čaja njihovih številnih mimoidočih prijateljev.
barbara
Komentarji
komentiraj >>