Pismo s fronte ...
Mi smo še vedno tukaj in še vedno brskamo po krami v teh prostorih. Tudi gliva in lišaj še zmeraj spita in se v vsem tem času nista niti malo zdramila, le gliva se je enkrat nekaj prevračal, a kmalu zatem zopet obmiroval. No, mi smo kljub temu prizadevni in se obnašamo, kot se zagre, in med takšnim obnašanjem smo tudi našli tole pismo. Ne vemo, kako je prišlo sem, ampak tukaj je bilo. Najbrž so ga tile fantje nekje izbrskali.
Pismo slovenskega topničarja z italijanskega bojišča (Slovenec, 25. maj 1915, str. 3)
»Ljuba sestra! Smo se že začeli! In veš, kaj so Italijani proti nam poslali? Nekaj dimnikarjev, to je zamorcev iz Afrike. Ti divjaki so nas naskočili, a nagnali smo jih tako, da včeraj in danes niti na spregled ni nobenega več. S to črno svojatjo nas Italijani pač ne bodo! Nam se je zdelo, kakor da bi gledali kak cirkus in smo se na ves glas smejali, ko smo jih nagnali. Pri nas sta dva moža malo opraskana, črnci so pa pustili pet mrtvih na mestu, ostale so pa vlekli s seboj. Imeli so precejšnje izgube. Zdaj rečem samo to: Naprej do zmage! Polentar si bo zapomnil, kdaj je stegnil roko po naši zemlji. Rusi nas že poznajo, sedaj bomo pa še Italijanu pokazali, kaj zna Avstrijec, ko brani svojo drago domovino. Bodite brez skrbi: branili vas bomo do zadnje kaplje krvi. Bog in sreča junaška!
Tvoj brat Joško«
Komentarji
komentiraj >>