Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Sobota, 21.5.´05, 14.00 (3186 bralcev)
Sobota, 21. 5. 2005
nova



Recenzija Octexovega live-acta, v petek v Klubu Lunapark ...
Izdaja Octexovega albuma na slovenski RX-TX založbi in priložnost njegovega nastopa sta v meni na prvo žogo spodbudili razmišljanje o kontekstu. O tistem kontekstu namreč, skozi katerega ustvarjamo perspektive na glasbene ustvarjalce pri nas - v rodni Sloveniji. Če ste se kdaj malce samo-opazovali kako gledate na slovenske po eni in tuje izvajalce po drugi strani, ste skoraj neizbežno morali zaznati določene razlike. Zdi se, da tujo produkcije radi vidimo mitologizirano v okvirjih neke oddaljene "scene", podtalnega dogajanja in fetišistične ter strašno kul inovacije. Kakor, da smo pripravljeni oviti nek glasbeni izdelek v auro večjega spoštovanja samo zaradi tega, ker ni od tu. Medtem pa slovensko produkcijo (pa tudi, konec koncev, organizacijo dogodkov) vse preradi pretirano kritično ocenjujemo in sodimo, povežemo glasbo z obrazi, ki jih, seveda, poznamo, scenami, katerih zgodovino še predobro vemo skozi dogodke, občutja in spomine preteklih trenutkov in prostorov. Pri tem je nujno reči, da ne gre za vsesplošno pravilo, temveč možnost takih perspektiv, ki se nam rade podzavestno prikradejo v kontekste, s katerimi obdamo glasbeni izdelek ali aktivnost. In ko naenkrat postanemo pozorni na te okvire, kontekste, ki jih dejansko lahko sami zavestno menjamo, se zazdi, kako igrivo postane vse to naše ocenjevanje in sodenje. In mogoče, ko sprostimo strašne želje mitologizacije ali grenke priokuse, mogoče se nam zgodi, da začutimo neko bistvo, ki leži v samem glasbenem izrazu.

Octexovega nastopa tu nebi koherentno postavljali v različne kontekste ali slovenske ali nemške produkcije (na primer), a si bomo -- z do sedaj povedanim v mislih --dovolili, da do nas pridejo širši namigi na različne vplive, ki smo jih zapazili v včerajšnjem nastopu. O kontekstih pa seveda vam v razmislek.

Moram priznati, da je na prvi pogled nastop izzvenel precej mračno in temačno, kjer se tudi skriva prva prispodoba, ki ga ovija, in to je industrialnost. Vemo, da v tehno godbi zadnjega desetletja ali dveh leži dediščina urbane industrije, izraz črnih in belih eksploatiranih, z eno besedo: Detroit. Z drugo besedo Berlin. Ta ista urbana industrija seva skozi Octexovo godbo. Ob pisanju se tako spomnim tudi lanskega Octexovega nastopa pred Janom Jelinekom, ko je izzvenel še bolj metalurško.

Vendar je znotraj temne ogljenosti pravzaprav presenetljiva variabilnost. To sicer niso tiste variacije po katerih ima naslov njegov album, temveč variabilnost v sozvočju. Namreč, včeraj smo lahko doživeli precej transoidne trenutke prefinjenega melosa iz časov, ko še ni bilo psy-trance ali hard tehna, temveč le tehno. Po drugi strani so nas dobro prerešetali skoraj nemarno distorzirani berlinski diskordi, drzno vrženi v dubby delaye in zanke. Ko smo že pri zankah, je treba omeniti Marušičevo uporabo živega sekvenciranja, kreiranja zank on-the fly, manualno tapkanje nog, snerov in hatov v sekvencer. Sicer brez dramatičnih prekokov ali suspenzov (na mojo veliko žalost) in skozi počasno zibajoče prelivanje med strukturami so večkrat na plano pokukali tisti famozni "cracles" iz press releasa za dogodek. Ti so me s svojo teksturno prezenco namreč porinili v vizualno metaforo posušenih blatnih jezer. Še en od zanimivejših elementov pa je bila struktura, ali raje "navidezna ne-struktura" ritmov, saj so ti bili vse prej kot enostavni. Njihovo kompleksnost in dejansko podrtost, na trenutke polomljenost in ekstremno sinkopacijo je še poudarjalo prej omenjeno živo manualno sekvenciranje. Rezultat je bil na trenutke skoraj čisto faljene zanke, v drugo smer zašaflani beati in njihova neizmerna tendenca k trzavici. Nekaj, kar je včasih skoraj spominjalo na konjenico slabega DJ mixa, je v drugem prostoru in času dobilo obliko trdega funka, s sinkopo na pričakovani točki v času. Octexovi ritmi so kakor neizvedljiva arhitektura "vigl-vagl" poslopij, Dalijevske postavitve brez psihotičnosti, hiše, ki res ne morejo stati, a so vseeno zgrajene in obstajajo. So -- spet -- izkoriščanje napak, prehod v kompleksnost nepričakovanosti, furanje tehnologije do njene meje.

Medtem ko je nastop trajal skoraj pre-debelo poldrugo uro, je znotraj temačne industrialnosti Octexove godbe zaznavna, skoraj bi si drzil reči "zrela" -- kompleksnost in variabilnost, ki nudi v premislek individualno glasbenikovo rast, predvsem pa njegov samosvoj izraz. Po svoje prav presunjivo.


Ušesa je za vas nastavljal Luka Prinčič.


Komentarji
komentiraj >>