Little Axe (Orto klub, 18. maja 2005) ...
Radio Študent Petek, 20. 5. 2005
Glasbena redakcija
Recenzija:
Little Axe (Orto klub, 18. maja 2005)
*Sredin koncert bluesovske trojke LITTLE AXE je v program Orto kluba priletel razmeroma nepričakovano, skorajda v zadnjem hipu, kot padalec na njihovi evropski turneji. V razmeroma šibki ponudbi bluesovskih špilov pri nas je bil dogodek dobrodošel sam po sebi. Še bolj pomemben pa je bil, kakor se je zdelo, za generacijo, ki spremlja delo gonilne sile SKIPA McDONALDA alias BERNARDA ALEXANDRA ter njegovih sodrugov, basista DOUGA WIMBISHA in bobnarja KEITHA LeBLANCA, od zgodnjih dni hiphop založbe Sugar Hill Records, če že ne od zgodnejše McDONALDOVE in WIMBISHEVE formacije WOODBRASS AND STEEL. To pa ne pomeni, da zasedba, ki ima v enajstih letih obstoja za seboj štiri albume, ni pripravila do muvanja tudi ostalih, ki smo se tam znašli iz radovednosti, kaj lahko ponudijo muzičarji, napovedani kot legende in opremljeni z referencami oziroma sodelovanji z glasbeniki kot so GRAND MASTER FLASH & THE FURIOUS FIVE, AFRICA BAMBAATAA, MARK STEWARTOVA MAFFIA ali kolektiv TACKHEAD v spregi z britanskim dub producentom ADRIANOM SHERWOODOM.
………………
Slabi dve uri trajajoči koncert LITTLE AXE je bil dramaturško (če lahko tako rečemo) vpet med začetni pozdrav SKIPA McDONALDA, v katerem je dejal, da sicer še nikoli ni bil tukaj, vendar se počuti kot doma, ter med zaključno Return (s plošče Slow Fuse), s katero je napovedal čimprejšnjo vrnitev v tukajšnje loge. Nič čudnega, saj je bil v solidno zapolnjenem Ortu odziv na njihovo godenje, ki je poleg nekaterih predelav bluesovskih klasik BLIND WILLIE JOHNSONA, SON HOUSEA ali HOWLIN' WOLFA prineslo dokaj eklektično muzično zmes, več kot odobravajoč. Trojka je občutje uspešno stopnjevala od akustičnega bluesa, prek z dubom podloženih komadov, funky jamov in gospelovskih vložkov do dosti ostrejših, z rezko kitaro in basom izvedenih komadov, ki pa so v osnovi še vedno zajemali v bluesu.
…………………
Do prvega vrhunca je prišlo približno na polovici koncerta, ko se je iz medigre bobnov, basa, kitare ter McDONALDOVEGA in WIMBISHEVEGA vokala izključil McDONALD, prepuščajoč prostor ostalima dvema. Najprej je na svoj račun prišel WIMBISH, med drugim basist Living Colour in tudi studijski basist s številnimi izkušnjami, celo v tako mainstreamovskih vodah, po kakršnih plavajo MADONNA, ANNIE LENNOX, ROLLING STONES ali SEAL. Čeprav ves čas opazen s čvrstim in domiselnim igranjem (tudi kadar je bil v ozadju), je v solu pokazal, da je z uporabo netipičnih tehnik in efektov iz instrumenta mogoče izvabiti neverjetne ter za publiko navdušujoče zvoke. Do vrhunca je privedel LeBLANCOV bobnarski solo, pa so vsi trije znova čvrsto poprijeli za instrumente. Sledila je nova doza muzike, ki bi jo vsled njene raznolikosti še najlaže opisali kot plesno - na bluesu, funku, mestoma tudi rocku utemeljeno in z efekti oplemeniteno mineštro, ki daje prednost groovu in jammanju pred sporočilom in strogo strukturo komadov. Dubovska podlaga z nekaterih plošč, zaradi katere skupino označujejo tudi za dub-bluesovsko, je bila v celotnem koncertu precej bolj prikrita.
……………………
Drugi vrhunec je bila prelomna uspešnica iz pionirskega obdobja rapa, Message GRAND MASTER FLASHA & THE FURIOUS FIVE, za katero so člani LITTLE AXE izvorno ustvarili ritmično podlago. Tokrat jo je odrepal DOUG WIMBISH, doživela pa je navdušeno spremljavo občinstva, ki je popevalo ob verzih »Don’t push me, cause I’m close to the edge/ I’m trying not to loose my head.« Svojevrsten občutek medsebojnega respecta pa se je pojavil tudi v dodatku, pesmi Return, kjer se je LITTLE AXE na orglicah priključil fen iz občinstva.
…………………….
Koncert bi lahko povzeli kot izvrstno fuzijo afroameriških godb, ki je morda temeljna odlika početja LITTLE AXE. Rezultat je bila uspešna sinergija med občinstvom in glasbeniki, ki je pri starih fenih bržkone poplačala čakanje, novim pa na popularno-glasbenem zemljevidu odkrila še eno neznano, a intrigantno področje.
Na sredinem koncertu LITTLE AXE v Orto klubu sem bila Polona.
Komentarji
komentiraj >>