Ponedeljek, 2. 9. 2002
petrak
LAK ZA NOHTE IN RDEČI SALONARJI ali MANTRA POSILJEVANE ŽENSKE
"Kot da me ni" je naslov romana Slavenke Drakulić, ki je v prevodu Sonje Polanc izšel junija pri Centru za slovensko književnost, v zbirki Aleph. Hrvaška novinarka in pisateljica Slavenka Drakulić, rojena leta 1949, je s svojim tudi feminističnim pisanjem v devetdesetih prebijala opne publicističnih prostorov doma in v tujini. Njena prva objavljena knjiga v tujini je leposlovno delo, roman "Hologrami strahu", izdan v Nemčiji, druga pa v francoščino prevedena "Marmorna koža" in šele potem je Evropo začelo zanimati tudi njeno publicistično pisanje, zatrjuje v intervjuju za Zarez, v številki 24 iz leta 2000. Reportažno-esejistični teksti v knjigah "Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali", "Balkan Express" in "Cafe Europa" so bili odmevno sprejeti v svetu, ki je iztekajoči komunizem v socialističnih deželah sprejemal kot eksotiko. LAK ZA NOHTE IN RDEČI SALONARJI ali MANTRA POSILJEVANE ŽENSKE
"Kot da me ni" je naslov romana Slavenke Drakulić, ki je v prevodu Sonje Polanc izšel junija pri Centru za slovensko književnost, v zbirki Aleph. Hrvaška novinarka in pisateljica Slavenka Drakulić, rojena leta 1949, je s svojim tudi feminističnim pisanjem v devetdesetih prebijala opne publicističnih prostorov doma in v tujini. Njena prva objavljena knjiga v tujini je leposlovno delo, roman "Hologrami strahu", izdan v Nemčiji, druga pa v francoščino prevedena "Marmorna koža" in šele potem je Evropo začelo zanimati tudi njeno publicistično pisanje, zatrjuje v intervjuju za Zarez, v številki 24 iz leta 2000. Reportažno-esejistični teksti v knjigah "Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali", "Balkan Express" in "Cafe Europa" so bili odmevno sprejeti v svetu, ki je iztekajoči komunizem v socialističnih deželah sprejemal kot eksotiko.
Feministična Slavenka Drakulić je na Hrvaškem še vedno doživljana in označena kot »disidentska« umetnica. V devetdesetih je bila zaradi kritične misli skupaj z mnogimi umetniki marginalizirana in potisnjena na rob ter označena kot čarovnica in izdajalka domovine. Živi razpeta med Hrvaško, Avstrijo in Švedsko. Objavlja predvsem v tujini in se ne počuti pripadnica hrvaškega literarnega kroga, kot zatrjuje v omenjenem intervuju. Na slovenskih policah so razpoložljive pisateljičine knjige "Hologrami strahu", "Kako smo preživeli komunizem ...", "Balkan Express" in "Okus po moškem", zdaj še roman "Kot da me ni".
Po romanu "Hologrami strahu", ki govori o strahu in agoniji zaradi z boleznijo povezane bližine smrti, in po romanu "Marmorna koža", ki se ukvarja z odnosi med materjo in hčero, ter po "Okusu po moškem", romanu o ljubezenskih natrgljajih med ljubimcema, še roman o grozotah vojne. Roman krajšega obsega, spisan v asketskem, jedrnatem, natrganem jeziku, spregovori o vojni v Bosni, in sicer o dogajanju za vrati ženskih taborišč. Pisateljica je napisala zanimivo zgodbo protagonističnega lika, ženske S., na podlagi intervjujev in pričevanj mnogih posiljenih žensk.
Roman tretjeosebnega pripovedovalca se začne in konča v Karolinski bolnišnici v Stockholmu, znotraj okvira pa se razprostre zgoščeno dogajanje v taborišču, ki ni le kraj, temveč »stanje telesa in duha«, in ženski sobi, kjer se dogajajo grozote posiljevanja in poniževanja. Intimne pripombe, napisane v prvi osebi, avtorica izpiše v ležečem tisku, kar daje ubranemu pripovedovanju še dodaten ritem in živost. Iz teh povedi se zasliši glas razgaljene resničnosti, glas ranjenih žensk, ki so ji spregovorile.
Glavna junakinja je ženska S., ki kot vse druge nosi namesto imena le inicialko; je učiteljica na podeželski šoli, kasneje edina izobraženka v taborišču, priviligiranka iz ženske sobe, prostora, »kjer so ženska telesa uskladiščena za moško uporabo«. Njej uspe preživeti tudi z ličenjem in maskiranjem, njej uspe prebeg v svet, svetli svet. Ona je vseskozi drugačna, zaznamovana, ena izmed izjem. Ona je junakinja, ki premaga zlo z ljubeznijo. Ona je prispodoba upov in hotenja, simbolično utelešanje zmage ponižanega in razdejanega sveta, lahkó razumljena v optimistični ali menefregistični maniri sodobnega duha.
Na začetku romana zajoka »brezimno malo bitje, ki je po devetih mesecih prišlo iz nje«. Z rojstvom se iz nje izteče preteklost. In s tem noče imeti nič skupnega. Osrednji del romana se posveti taboriščni izkušnji, bolečini, kot bi rekla pisateljica, »ki je več ne občutiš, ker je večja od tebe, ker te požira«. Opis taboriščnih dni, ko so žensko S. »razlastili« samo zato, ker se v njej pretaka neprava kri - njen oče je Musliman, mama pa Srbkinja - učinkuje kot »manipulacija« bralca, da se, če se še ni, strinja s protagonistkino namero zapustitve otroka. Za dekleta iz ženske sobe je sreča »predah med minulo in prihodnjo strahoto«, najvišji zakon obstoja je nagon po preživetju. Prihodnost pa je zvezana s pozabo, ki je po pisateljičinih besedah »ključ za preživetje«. S to mislijo se že nakaže preobrat zgodbe.
S. preživi in se znajde kot begunka v Zagrebu z rdečimi salonarji, ki so ji edini opomin, da je nekaj obstajalo pred taboriščem. Poniževana in izpita je postavljena v svet, kjer vsakdanjik teče svojo pot. Iz zgodbe vznikne prispodoba, lak za nohte, nekaj navidez eksistenčno tako odvečnega in nepotrebnega, ki pa predstavlja prvi premostljivi element za ponovno integracijo v družbo in navsezadnje za vzpostavitev sebe kot ženske. Konec romana se vrača na začetek: morebitno maščevanje, jeza in srd se pretopijo v pozabljanje in sprejetje otroka, saj »edino ona mu lahko pokaže, da je mogoče sovraštvo, v katerem je bil spočet, spremeniti v ljubezen«.
Resničnost je močnejša od umetnosti. V romanu preberemo: »Morda se ljudem v vojni dogaja, da besede preprosto postanejo odvečne, ker ne morejo več izraziti stvarnosti. Stvarnost uhaja znanim izrazom, novih besed pa, v katere bi se naložila ta izkušnja, kratkomalo ni.« In se sprašujemo: čemu še pisati? Je namen pisanja približevanje minljive stvarnosti? Ali obstaja merilo, ki bi iz tako kratke distance znalo ignorirati percepcijsko plat, čustva ob branju? Bralec je ujet v diskrepanco – prikazovanje vojnih tem je vedno lahko manipulativno orodje. Slavenka Drakulić izbere asketizem izražanja. Njeno pisanje ne moralizira, tretjeosebni pripovedovalec podaja oziroma v kratkih, zgoščenih povedih, z malo pridevniki strga zgodbo.
Drakulićeva si je s pisanjem in tudi samopromocijo, seveda, opazno zarisala ime na tujem. Poleg Dubravke Ugrešić je verjetno najbolj poznana in prevajana hrvaška pisateljica. Razgaljanje boleče teme posiljevanih žensk pa je gotovo zanimiva kost za branje v tujini, tako da ji uspeh pri romanu "Kao da me nema", ki je v izvirniku izšel pri Feral Tribune v Splitu leta 1999, gotovo ne uide. V slovenskem prevodu, ki je bil jezikovno pregledan, mrgoli napak, predvsem pri zapisu premega govora. Škoda.
Zgodbo ženske S. je pohlastala Petra Koršič.
Komentarji
komentiraj >> Re: Kot, da me ni, roman Slavenke Drakulić, by Petra Koršič
Petra Koršič [08/09/2002]
Ob prenosu na spletno stran ste naredili v naslovu napako. Roman je naslovljen "Kot da me ni" in ne "Kot, da me ni". Skratka, brez vejice, prosim!
LP, Petra
odgovori >>