Sobota, 11. 6. 2005
Borja
Britanski duo Herbaliser sestavljata stara mačka. Jake Wherry in (v tistih časih predvsem didžej) Ollie Teeba sta združila moči že pred krepkim desetletjem, rezultat njunega zgodnjega sodelovanja je bil prvenec Remedies. Album je izšel leta '95 pri založbi Ninja Tune in je odličen primer zlate dobe te založbe, ko je bila v ospredju novih, predvsem britanskih ideoloških zasukov v “znanosti zlomljenih ritmov”, ki so kot vsaka nova oblika glasbenih praks kmalu dobili tudi znamko, torej ime v terminih trip hop, headz music, smoked beats … (v celoti...)
Radio Študent
Glasbena redakcija
Tolpa bumov, sobota, 11. 6. 2005, 19.00h
HERBALISER – Take London (Ninja Tune, 2005)
*Britanski duo Herbaliser sestavljata stara mačka. Jake Wherry in (v tistih časih predvsem didžej) Ollie Teeba sta združila moči že pred krepkim desetletjem, rezultat njunega zgodnjega sodelovanja je bil prvenec Remedies. Album je izšel leta '95 pri založbi Ninja Tune in je odličen primer zlate dobe te založbe, ko je bila v ospredju novih, predvsem britanskih ideoloških zasukov v “znanosti zlomljenih ritmov”, ki so kot vsaka nova oblika glasbenih praks kmalu dobili tudi znamko, torej ime v terminih trip hop, headz music, smoked beats … Remedies je posrečen izdelek, na katerem je Ollieju in Jakeu uspelo iz trdih breakbeatov in semplov raznih in referenc jazza in funka ustvariti še danes aktualen album. Podobno formulo, ki je temeljila na sempladelični produkcijski tehniki, združevanju hiphopa z zvrstmi jazza, funka, rare groova, filmske glasbe 70. let …, sta ubrala tudi na naslednjih albumih, če jih naštejemo kar po vrsti: Blow your Headphones, Very Mercenary, v živo posneti Session One, Something Wicked this Way comes in nedavnim miksom za ninjino serijo Solid Steel.
Edina prava sprememba, ki se je zgodila po prvi plošči, je, da sta Herbaliser okoli sebe začela zbirati razne MC-je in glasbenike. Prva plošča je namreč vzorčno povsem instrumentalne narave, vzrok pa duo pojasnjuje tako, da se je njun “… instrumentalni stil rodil iz potrebe po produciranju hiphop muzike ”, da pa sta zaradi tega, ker nista “imela dostopa do raperjev, morala razviti nov pristop “.
Že na drugem albumu – Blow your Headphones – je gostovala newyorška podzemna raperka What What, ki je, sicer z novim imenom, zelo prisotna tudi na novi plošči Take London.
Poleg Jean Grae (v preteklosti What What), ki prispeva glas na kar štirih komadih, na albumu sodeluje tudi raper in zastavonoša založbe Big Dada (ki je podzaložba Ninja Tunea) Roots Manuva, pri komadu “Generals” pa pravi mali bataljon ameriških MC-jev in MC-jk.
Pri nastanku plošče so verjetno, čeprav nikjer ni posebno izpostavljeno, sodelovali tudi razni drugi glasbeniki. Ena od glavnih lastnosti albuma Take London so namreč izjemni, izdelani instrumentalni aranžmaji, prednjači seveda za Herbaliser značilna pihalna sekcija: trobente, pozavne, saksofoni in nenazadnje tudi flavte. Pri produkcijski metodi, ki sta jo Jake in Ollie izpilila v zadnjih letih, gre v bistvu za to, da v studiu posnamejo linije in aranžmaje, ki jih potem dvojec razreže, “loopa”, manipulira z njimi na razne načine, jih obdeluje kot semple. S tem dosežeta dvojen učinek. Prvič, material ima pridih žive muzike, razgibanosti, po drugi strani pa je vse zorganizirano, ostro, loopano …, kot se spodobi za pretežno hiphop ploščo. V bistvu bi bilo bolj točno, če bi rekli, da je Take London eklektičen album, pri katerem pa nikakor ne moremo prezreti “b-boyevske” preteklosti producentov.
Po Intru, kjer s pomočjo nekega filmskega citata Herbaliser napovesta pohod na London, sledi že takoj prvi komad z Jean Grae “Nahmean Nahm Sayin”. Komad je nekakšen uvod, predstavitev z razgibano, dinamično pihalno sekcijo. “Song for Mary” je počasen instrumental, balada z izjemno kompozicijo semplov kitarskih rifov, vibrafona in seveda pihal. “Generals” je prvi single in najudarnejši komad na plošči, saj se za mikrofonom zvrsti kar šest MC-jev, refren s pihalnim aranžmajem zaradi močnega naboja spominja na kake MOP. Sledi povsem drugačna zadeva, “Gadget Funk”, odbit komad z lastnostmi P Funka Georga Clintona, torej s plesnim ritmom, funky linijami, analognimi sintetizatorji, efektiranimi vokali ... “Lord Lord” je pisan na kožo Roots Manuvi. Komad s pripovedovalnim rapom in umirjeno podlago z odličnim semplom godal spominja na nekatere zadeve iz Manuvine prve, prodorne plošče, Brand Nu Second Hand. “Kittyknapper” in “Geddim” sta primer tega, česar sta Herbaliser zmožna, kadar se “gresta” pravi band. Oba komada imata izjemno razgibano instrumentalno strukturo in bi ju z lahkoto takoj uvrstili na njuno v živo posneto ploščo Session One, podobnost je očitna. Podobno deluje tudi “8 Men Strong”. Gre za bondovski komad, poln suspenza, ki pa zaradi prepoznavne linije flavte močno spominja na Herbaliserjevo starejšo uspešnico “The Missing Suitcase”. Plošča se konča s komadom “Serge”, ki je poklon, oda francoski legendi Sergu Gainsbourgu.
Kot vidimo in predvsem slišimo, je Jakeu Wherryju in Olliju Teebi uspelo narediti raznolik izdelek, na katerem si sledijo po razpoloženju precej različni komadi, ki pa je tako dovršen in natančen, da poslušalec dobi vtis, da posluša kompakten album.
Dvojcu Herbaliser je s Take London uspelo posneti še en izjemen album, ki je nekakšna zmes raznih zvrsti, funka, cinematičnosti, elektronike in žive muzike, temelji na bazi hiphopa, rdeča nit je značilni b-boy stil. Posebej je treba izpostaviti zares dovršene pihalne aranžmaje, ki so ena najmočnejših točk že tako mišičaste plošče. Vendar pa vse omenjeno ni neka novost. Herbaliser se pač zanašata na zvok, ki sta ga izdelala v zadnjih desetih letih.
Poslušali bomo komade “Take London (Intro)”, “Nahmean Nahm Sayin”, “Song for Mary”, “Generals”, “Gadget Funk”, “Lord Lord”, “The Man Who Knows (Interlude)”, “Kittyknapper”, “Geddim”, “Close Your Eyes”, “I Know A Bloke (Interlude)”, “8 Men Strong”, “Serge”.
Pripravil Borja.
Komentarji
komentiraj >>