Četrtek, 16. 6. 2005
rokj
... Yuri Honing je Holandec, ki pa je že zgodaj prišel v stik z Američani, ki so v Amsterdamu igrali stvari, zaradi katerih bi v novem svetu obubožali, v Evropi pa so še kar imeli poslušalce in to vse več in več. Njegov tenorski saksofon je kaj hitro opazil Paul Bley in ga vključil v svoj trio z Garyjem Peacockom in Paulom Motianom. A Honing ni postal znan šele zaradi sodelovanja z Bleyem. Kot se za odprte Nizozemce spodobi, so glasbene ideje izdatno mešali med seboj, tako ga lahko v devetdesetih najdete ob boku z Misho Mengelbergom, pa Ernstom Reijsegerjem. Oplajal se je tudi z bližnjevzhodno glasbo, kar je posnel na nedavni cedejki Orient Express iz 2002. Pa tudi klasična glasba mu ni tuja, saj s Concertgebow orkestrom in nekaterimi njegovimi glasbniki osnuje Large Ensemble ter izda cedejko Memory Lane ... (v celoti...)
KONCERT RŠ
četrtek, 16. 6. 2005 23:00-24:00
Yuri Honing Trio – ALIVEA (Jazz in Motion, 2004)
*Nisem sicer še zelo star ali pa se tako vsaj ne počutim, a časi, ko sem z iskro v očeh govoril o Amsterdamu, kamor smo šli puhat in spoznavat nelegalne strani konvencionalnega življa, so mimo. Ne le, da me te stvari niti ne zanimajo več preveč, tudi nisem povsem prepričan, da dandanašnjo mladež nizozemska odprtost še tako vleče kot je nas, ki smo zrasli ob razdvojeni Evropi, admiralu Mamuli in avstrijskih Haribo medvedkih.
In kot je bil Amsterdam v času moje zgodnje mladosti obljubljeni off-shore konvencionalnega življenja, je bil tudi v godbah ves čas valilnica zanimivih, malo odtrganih in nikoli povsem spredalčkanih skupin in posameznikov, s katerimi pa smo le prihajali v stik. Amsterdamska jazzovska in parajazzovska scena je bila ob berlinski in prej londonski ter pariški pomemben center evropske jazzovske geneze, v katerem so se ves čas še kako radi ustavljali „pravi“ ameriški jazzerji, pa „konvencionalni“ ameriški publiki nikoli ni bilo jasno, kaj vendar „njihovi“ muskontarji vidijo v tem Amsterdamu, kjer nastaja glasba, ki po njihovem nima s „pravim“ jazzom prav nobene zveze. A evropski jazz je bil in bo, hvala Bogu, zmeraj drugačen od etabliranega ameriškega jazza. To sedaj spoznavajo tudi Američani. In zanimivo, koliko se jih oglasi v Amsterdamu.
A Yuri Honing ni Američan. Je Holandec, ki pa je že zgodaj prišel v stik z Američani, ki so v Amsterdamu igrali stvari, zaradi katerih bi v novem svetu obubožali, v Evropi pa so še kar imeli poslušalce in to vse več in več. Njegov tenorski saksofon je kaj hitro opazil Paul Bley in ga vključil v svoj trio z Garyjem Peacockom in Paulom Motianom. A Honing ni postal znan šele zaradi sodelovanja z Bleyem. Kot se za odprte Nizozemce spodobi, so glasbene ideje izdatno mešali med seboj, tako ga lahko v devetdesetih najdete ob boku z Misho Mengelbergom, pa Ernstom Reijsegerjem. Oplajal se je tudi z bližnjevzhodno glasbo, kar je posnel na nedavni cedejki Orient Express iz 2002. Pa tudi klasična glasba mu ni tuja, saj s Concertgebow orkestrom in nekaterimi njegovimi glasbniki osnuje Large Ensemble ter izda cedejko Memory Lane.
A vseskozi je os njegovega delovanja trio, ki se vam predstavlja tudi na nocojšnji cedejki Alive. Basist Tony Overwater in bobnar Joost Lijbaart ga v triu obdajata že od 1990, vendar prvo cedejko, Gagarin, izdajo šele po petih letih, preboj v prvo linijo nizozemskega jazza pa sledi z naslednjo, Star Tracks, leto kasneje. V nespremenjeni postavi trio, ta največja združba še individualcev, zdrkne v naša ušesa še s Sequel iz ’99 ter nocojšnjo Alive iz lanskega leta, ko je bila v živo posneta v amsterdamskem Bimhuisu. Ne ravno pretirana bera diskografskih zapisov, a hiperprodukcija brez pomenske dimenzije na tem radiu tako nikoli ni bila čislana. Vseskozi pa je Honing imel tudi ustvarjalne stranpoti, sem spadajo že omenjeni projekti z Menglebergom in Reijsingerjem ter vzhodnjaki in Concertgebowom. Njegov tenor je torej vseskozi rastel.
In če ga želim vzporejati že slišanim godbam, me nadvse spominja na ostrejšega Charlesa Lloyda. Zna biti nadvse liričen, čeprav ga v tem Lloyd še zmeraj prekaša in prej prikliče solze na oči kot Honing. A lirični nastavek Honingova godba vsekakor ima. Ostrine je dovolj, čeprav se ne zateka v radikalnost svojih sonarodnjakov, ki bodo na Jazz festivalu nastopili dan kasneje – s tem mislim predvsem Tobiasa Deliusa in Ad Baarsa, morda mu je bolj bliže, kar se ostrine in lirike tiče, holandiziran Američan Michael Moore. Tehnična dovršenost ni vprašljiva, a s tem se v današnjem času tako sploh ne ukvarjamo več. Skratka – njegov saksofon je mešanica lirike, ki pa le občasno povsem zavibrira, dokaj ostrega, konvencionalnega tenorja, ki spominja na že slišne velikane tega instrumenta, in dobre tehnike, ki omogoča dobro izvedbo hipnih improvizacij, naj bodo še tako kompleksne. Pa niso, saj se Honing, kot že omenjeno, v slogovne radikalnosti ne spušča preveč. Pa to ne pomeni, da je površinski in kot tak podvržen pozabi ter nesamosvojosti. Honingov tenor je prijeten, uležan, kot za nalašč za petkov večer, ko si malo utrujen od tedenskih zdrah in želiš mirno popiti kozarec vina, in če ob tem zagledeš kakšen zvezdni utrinek, je samo še lepše.
Da je temu tako, mu pomagata basist Overwater in bobnar Lijbaart, ki jima Honing pušča dovolj prostora, da se na trenutke izpojeta, čeprav je njegov sax pač v ospredju. Kot taka tudi ne delata nekakšnih bravuroznih izpadov, pa saj jih tudi Honing ne.
Pred vami je cedejka Alive, ki jo je Honing s kolegoma posnel v znamenitem amsterdamskem klubu Bimhuis pred približno letom. Ista zasedba prihaja na prvi julijski petek k nam. Upam, da bo v Križankah dišalo po poletju, da bodo zvezde blizu, in da nama bo uspelo pretihotapiti buteljko noter. Upati, da bodo v Križankah pustili v avditoriju med koncertom piti, pa je brezsmiselno. Zatorej – Yuri Honing Trio iz Bihuisa. Kaj boste pa rekli po Yuri Honing Triu na Jazzfestu v Ljubljani?
Rok Jurič
Komentarji
komentiraj >>