Četrtek, 23. 6. 2005
MarioB
... Eivind Aarset je žrtev žanrskih predalčkanj, ki lahko zavedejo in prevarajo, saj nobeno do konca ne zadene bistva njegove večslojne zlepljenke; če ga – po mojem mnenju vse preveč površno – po eni strani opisujejo kot glasbenika postmilesovske prevenience, ga po drugi strani uvrščajo v ta hip zelo modno oznako – oh ne, že spet! – nu-jazz. Aarset pa - s svojimi zvočnimi invencijami, podobno kot Erik Truffaz, ki smo ga v tem terminu gostili prejšnji teden - krepko presega takšne umestitve ... (v celoti ...)
Radio Študent
Glasbena redakcija
Tolpa bumov, četrtek, 23. junija 2005
Eivind Aarset - Connected (Jazzland, 2004)
*Pri žanrskem predalčkanju, ki vsebuje še geografsko označbo, je nerodno to, da dobi nepoznavalec vtis, da je določena geografska scena povezana z nekim žanrom na prav določen način in da v njej ni najti nobenih odcepov ali križišč.
Prav pri izrazu »norveški jazz« smo priča takšnim nesporazumom. Precejšnjega dela norveškega in širše gledano skandinavskega jazza se, zahvaljujoč založbi ECM, drži avra eteričnosti, meditativnosti, počasi razpletajočih se zvočnih pokrajin. Marsikdo tovrstno godbo z enim samim zamahom roke spravi v koš z oznako »sterilno«, »pretenciozno«, »newagersko« in kar je še podobnih omalovažujočih nalepk.
Pa vendar so se prav pri tej založbi ter – spet! – po zaslugi prav norveškega glasbenika v zadnjih letih potrudili, da so krepko zamešali našo percepcijo eceemovske poetike slikanja hladnih, odtujenih pokrajin. Glasbenik, o katerem govorimo, je Nils-Peter Molvaer, naš gost z lanskoletnega ljubljanskega jazz festivala, ki nam od albuma Khmer dalje ponuja hipnotično mešanico jazza in različnih elektronskih slogov, povrhu pa je številne svoje komade zaupal svetovno znanim mojstrom remiksov.
Iz podobnih zemljepisnih in glasbenih koordinat prihaja Eivind Aarset, ki ga danes predstavljamo z njegovim tretjim izdelkom Connected. Aarset je namreč stalni kitarist v Molvaerjevi zasedbi, za svojega šefa trobentača pa pravi, da je pomembno vplival nanj in na njegov način skladanja ali bolje rečeno zlaganja glasbe. Naj le poudarimo, da se glede diskografskega domicila Aarset razlikuje od Molvaerja, saj objavlja pri založbi Jazzland klaviaturista in producenta Buggeja Wesseltofta, ki se je proslavil s svojo programsko naslovljeno zasedbo New Conception of Jazz.
Aarset je tudi žrtev žanrskih predalčkanj, ki lahko zavedejo in prevarajo, saj nobeno do konca ne zadene bistva njegove večslojne zlepljenke; če ga – po mojem mnenju vse preveč površno – po eni strani opisujejo kot glasbenika postmilesovske prevenience, ga po drugi strani uvrščajo v ta hip zelo modno oznako – oh ne, že spet! – nu-jazz. Aarset pa - s svojimi zvočnimi invencijami, podobno kot Erik Truffaz, ki smo ga v tem terminu gostili prejšnji teden - krepko presega takšne umestitve.
Je kitarski iskalec in nežni strunar, po drugi strani pa se igra z elektroniko, jo prilagaja kitari, kitaro procesira skozi elektronske napravice ali pa vse skupaj tako dobro zaštrena, da ne ločiš več, kje je zanka, kje vezje in kje akordje. Na albumu Connected mu pri tem pomaga kopica sorodnih duš, ki poskrbijo, da izzveni album nadvse raznoliko, nikoli žanrsko enoznačno ali enolično. Aarset ima praktično pri vsakem komadu drugačno zasedbo; enkrat so to elektroniki, drugič programerji, tretjič akustičarji oziroma inštrumentalisti. V komadu z nadihom brazilske muzike pa gostuje tunizijski pevec Dhafer Youssef, s katerim sicer Aarset sodeluje pri njegovih projektih.
Elektronsko-akustični kotel šumov, zank, čebljanja, klopotanja, samplov in »pravega« igranja - ta nemirni klobčič porajajočega se in izginjajočega se zvokovja nas ne pusti hladnih. Aarset ne dela na melodiji, skladbi, skladnji, pač pa na zvoku, zvenu, soodnosu vpletenih in med sabo prepletenih zvočnih akterjev. Melodija takorekoč pride mimogrede, brez posebnega naprezanja ali angažmaja.
Aarsetova kitara je tretirana kot zvočilo, ki pa skozi elektronsko mečkanje postane še manj prepoznavno oziroma se odmika od svojega konvencionalnega zvoka in tudi vloge. V zvočnem zidu je bolj vezna snov med zidaki kot pa sam zidak. Vsak izmed glasebnikov pa dodaja drugačen nadih – enkrat bolj baladno jazzovskega ali bluesovskega, drugič triphopovskega, potem morda drum and bassovskega in tako naprej in tako nazaj ...
Tak eklekticizem ni brez prepoznavnosti – najti jo je prav v zvoku, v vibrirajoči barvi, ki se vije skozi vse skladbe. Je živčna, nemirna, begajoča, drugič spet pomirjujoča, predvsem pa ves čas pleni našo pozornost, saj se v komadih ves čas nekaj dogaja, in sicer na različnih zvočnih ravneh. Občasno nas preplavijo rahlo zlovešči občutki, zato ne čudi, da je Aarset svojo formacijo poimenoval Electronique Noir. A tudi to zavaja, saj v nekaj, priznajmo si, res otožnih komadih dominirajo akustični inštrumenti. In tudi komad, ki ga slišite v ozadju – Changing Waltz – je obenem značilen pa tudi neznačilen za Aarsetovo početje. Prisluhnimo torej šopku neznačilno značilnih komadov, ki jih je Aaeset vključil na svoj album Connected.
Zavrteli bomo izbor skladb z albuma Connected norveškega kitarista Eivinda Aarseta, ki bo v soboto, 2. julija, nastopil na ljubljanskem jazz festivalu. Naslovi komadov so sledeči:
1. Family Pictures 1
2. Electro Magnetic in E
3. Connectic
4. Feverish
5. Silk Worm
6. Nagabo Tomora
7. Blue In E
ter
8. Transmission
Oddajo sem pripravil Mario Batelić.
Komentarji
komentiraj >>