Četrtek, 7. 7. 2005
Tea
Album A Fem Era bi z lahkoto poslušali v pravljičarski oddaji Za dva groša fantazije. Brooklynska zasedba The Good Good pôje zgodbe o zvezdah v noči, pijavkah pod rečnim kamenjem, stari mami in vnukinji, ki ležita pod drevesom in s pijavko na dlani čakata utrinek. Otroška razigranost in mir starosti, oboje preveva to melodično in hrupno, sladko in grenko pankersko ploščo, ki marsikoga spomni na – marsikoga. Mene, recimo, na The Slits, Sonic Youth, Deerhoof, Quix*o*tic, CocoRosie in skupine iz ameriškega folk-pank podzemlja... (v celoti...)
Radio študent
Tolpa bumov - četrtek, 7. julij 2005 ob 19.00
THE GOOD GOOD: A Fem Era (Harlan Records, 2005)
*Album A Fem Era bi z lahkoto poslušali v pravljičarski oddaji Za dva groša fantazije. Brooklynska zasedba The Good Good pôje zgodbe o zvezdah v noči, pijavkah pod rečnim kamenjem, stari mami in vnukinji, ki ležita pod drevesom in s pijavko na dlani čakata utrinek. Otroška razigranost in mir starosti, oboje preveva to melodično in hrupno, sladko in grenko pankersko ploščo, ki marsikoga spomni na – marsikoga. Mene, recimo, na The Slits, Sonic Youth, Deerhoof, Quix*o*tic, CocoRosie in skupine iz ameriškega folk-pank podzemlja.
Trio The Good Good igra od leta 2001 in je v tem času izdal dve deli: lani skupni album z zasedbo Cha Cha Cha in letos samostojni album A Fem Era. Oba sta izšla za založbo Harlan iz države Arkansas, pri kateri domuje vrsta zanimivih zasedb. Imena Tem Eyos Ki, Soophie Nun Squad, William Martyr 17, Boomfancy in Halo Perfecto tod najbrž ne povedo dosti, opisati pa bi se jih dalo podobno kot The Good Good. Vse te zasedbe izhajajo iz melodičnega panka in hardkora, a so se, naveličane enih in istih rifov in ritmov, odločile, da to glasbo soočijo z zvočnimi svetovi, ki morda za pankovsko etiko res še niso slišali, a so toliko več pozornosti posvetili zvoku in odtenkom občutij v njem.
Prej omenjeni zasedbi Soophie Nun Squad in Boomfancy z The Good Good tako poleg nekaterih skupnih članov druži poigravanje z instrumentarijem in melodiko ameriškega folka, celo countryja in bluesa na eni strani ter speed metala in kaotičnega »screamo« hardkora na drugi. A če vse naštete prevevata melanholija in bes nedoživetega, glasba The Good Good nasprotno živi in uživa v malenkostih vsakdana. Z razočaranji in nepravičnostmi tega istega sveta pa se – namesto z ironijo in sarkazmom – sooča s preprostostjo, za katero so odrasli ljudje prepričani, da je otroška in naivna … V pank, rock in hardkor podzemlju pa jo srečamo v bendih, kjer ustvarjajo tudi ali izključno ženske. S tem nočem reči, da je »ženske« v glasbi na kakršen koli način mogoče in smiselno ločevati od »moških«, dejstvo pa je, da je dvajset let po prvih zametkih riot grrrls in drugih izključno ženskih glasbenih scen prišlo do določenih prepoznavnih smernic in zvočnih obrazcev. Fantje, ki se z glasbo ukvarjajo »resno«, ponavadi rečejo, da se vse te punce z glasbo samo zajebavajo, kar v prostem prevodu pomeni, da predvsem eksperimentirajo. Morda se naslov albuma, A Fem Era, navezuje tudi na feminizacijo sveta v najbolj splošnem pomenu – na mehčanje in izginjanje meja, ki ne zadevajo le glasbenih žanrov. Na igro kot ustvarjalen princip, ki ga še najmanj od vsega zanimata tehnični perfekcionizem in logična neprotislovnost.
Album A Fem Era je skrajno in, upam si trditi, da tudi namerno nekonsistentna lepljenka komadov, ki se zdijo tako neobrušeni, nedokončani in neizpopolnjeni, da jih je težko vzeti za skladbe. Lažje jih je morda gledati, saj v misli prikličejo mnoge podobe: slikanice, kolaže, lutkovne predstave, stripe in risanke – vse tiste podobe, ki namesto pravih ljudi strižejo in rišejo njihove papirnate obrise. Še najlaže pa jih je morda odplesati. In naj zveni še tako trapasto in osebno – album je čudovit! A naj The Good Good raje sami povejo, kaj je v njih tako dobrega, dobrega
Tea.
Komentarji
komentiraj >>