WHITE STRIPES, Križanke, Ljubljana, 7. julija 2005 ... (v celoti...)
RADIO ŠTUDET 08. 07. 2005
Glasbena redakcija
WHITE STRIPES, Križanke, Ljubljana, 7. julija 2005
*Vznemirjenja in pričakovanja, kakršno je med domačim koncertnim občinstvom vladalo pred sinočnjim koncertom detroitske dvojice WHITE STRIPES, najbrž ni bilo toliko že vsaj od gostovanja QUEENS OF THE STONEAGE na istem prizorišču pred dvema letoma. V obeh primerih gre za bend, ki je dovolj velik, da pritegne širok krog ljudi, tudi MTV-jevsko publiko, a po drugi strani dovolj samosvoj in brezkompromisen, da ohranja pozornost alternative. Obenem je bil včerajšnji koncert prva pokušina garažno rockovskega preporoda, ki ga je Ljubljana dočakala na velikem odru. Umestno vprašanje, ki se je pojavljalo med skeptiki, je bilo, ali bosta WHITE STRIPES v živo upravičila sloves vodilne rockovske dvojice zadnjih let.
...................
Koncert se je med počasnim polnjenjem avditorija ob zvokih SONICS in GUN CLUB iz ozvočenja začel tri minute čez pol deseto, ko sta na značilno rdeče-belo-črno dekoriran oder z belimi palmami stopila v enake, zaščitne barve odeta JACK in MEG WHITE – prvi s kitaro, druga za bobni. Udaren, do drobovja segajoč začetek z Dead Leaves and the Dirty Ground, je dovolj dobro napovedal »špuro«, ki sta se je nato z nekaj izjemami držala skozi celoten koncert: naspidiran, umazan in zelo glasen, z bluesom začinjeni rokenrol.
....................
Po čvrstem, komajda dih puščajočem nadaljevanju s komadi Black Math, When I Hear My Name in Blue Orchid, mešanici pesmi s starih in nove, nedavno izdane plošče Get Behind Me Satan, je JACK WHITE z orglami uvedel DYLANOVO Love Sick. V predelavi se je pokazalo, da WHITE STRIPES nista samo glasnost in speed, za katera je kar težko verjeti, da je rezultat samo dveh akterjev na odru, ampak da se dobro znajdeta tudi v komadih, ki jih postopoma pripeljeta do vrhunca.
…………..
Občinstvo, ki ga je bilo za skoraj povsem polne Križanke, se je medtem dodobra ogrelo in se na nagovarjanje JACKA WHITEA tudi primerno, odobravajoče odzvalo. Nadaljnje nizanje komadov iz različnih obdobij se je začelo počasi prevešati v manj prepoznavno godbeno »mišungo,« z več bluesa, Jackovih solov in združevanja delov posameznih komadov v enoten, a na trenutke vendarle manj tekoč godbeni tok, v katerem je pozoren poslušalec zaznal tudi kakšno napako v sami izvedbi. Medtem ko se je JACK občasno preselil za klavir ali orgle, se je MEG za bobni držala dokaj asketsko – kakor je pač zanjo značilno. V ospredje je stopila zgolj v komadu Passive Manipulation, ko je sedla za pavke in feministično miniaturo tudi odpela.
………………
Po uri koncerta, v kateri sta se WHITE STRIPES med drugim lotila komadov Ball and Biscuits, Nurse in We're Going to Be Friends, se je z The Hardest Button To Button, precej bolj surovo zvenečim kot na albumu Elephant, zaključil redni del špila. Sledil je dodatek, v katerem sta JACK in MEG poslušalcem namenila še štiri komade, med drugim sing-along uspešnico I Just Don't Know What To Do With Myself in monumentalno Seven Nations Army. Slednja je bržkone nagradila tudi potrpežljivost tistih, ki so jim bile bluesovske ekspedicije manj blizu. Navkljub temu, da je Jack zagotavljal, kako bi lahko igral še celo noč, sta z zadnjim komadom metaforično napovedala zaključek, pot domov, luči, ki so se prižgale, pa so dale vedeti, da repeteja ne bo. Nič nenavadnega, saj so njuni koncerti praviloma kratki, z enim samim dodatkom.
………………….
Začetno vprašanje, ali bosta WHITE STRIPES upravičila svoje dobro ime, po včerajšnjem koncertu ni dobilo enoznačnega odgovora. Mnenja so bila deljena: od tistih, ki se jim je zdel špil dolgočasen (morda zaradi WHITEOVIH solaž in »trančiranja« ter lepljenja posameznih komadov v drugem delu koncerta), do tistih, ki so ga označevali kot 75-krat boljšega od VELVET REVOLVER. Četudi se primerjave s slednjimi na tem mestu vzdržujemo – oba benda pač enostavno ne sodita v isti rang –, je generalna ocena včerajšnjega koncerta na tem mestu pozitivna: v uri in dvajset minut sta JACK in MEG WHITE ponudila več kot korekten nastop z repertoarjem, ki ga gradita zadnjih osem let. Določeni spodrsljaji v sami izvedbi splošnega občutja niso bistveno zmotili: dvojica se je v svojem početju zdela dovolj predana. Rokenrol pač še ni stvar preteklosti, četudi zreduciran na rudimentarne prvine, kot v primeru WHITE STRIPES.
………………
Na včerajšnjem koncertu v Križankah sem bila Polona.
Komentarji
komentiraj >>